Vsako jutro, ko se zbudim… ne vem niti zase, ampak roka mi sama po sebi pade na levo stran… nekaj išče, nekaj kar ima v genih, nekaj, kar ji je samoposebni umevno, da mora biti na njeni levi strani… nekaj svilenega, nekaj kar je na dotik, kot oblak, nekaj kar se ne da opisati z besedami…
Oči komaj odprem in zenice iščejo tisto lepoto, zakaj je sploh smiselno gledati… tisto, ker se ne more primerjati z ničemer na svetu… tisto, kar je lepše od najsvetlejše zvezde… tisto, pred čemer se Sonce skriva… tisto, kar zakaj se svet sploh vrti.
Usta se počasi lomijo na ustnicah, da udihnejo zrak, ki ima vonj večnosti in odpira vse skrite pore mojega telesa… da mu popolnoma novo dimenzijo življenja, da mu življenje.
Prebudim sem, vse okoli mene živi, polno močnega vonja po Ljubezni, po nečem, kar v meni živi že … skozi generacije, tisočletja…
Vsi moji predhodniki, ki so nosili te gene, so hrepeneli po tem občutku, ki so ga nosili v sebi… iskali so po vsem svetu, da bi ga našli, da bi ga občutili…
Da bi čutili, to kar moja roka čuti vsako jutro, da bi videli, kar vidi moja zenica vsak dan… da bi dihali, kar čutijo moja usta…
Zato je nemogoče, da te neham Ljubiti, ker si ti v meni, že od nekdaj… vsako jutro od kar sem na tem svetu sem se zbujal s teboj… sedaj si vsak dan tukaj.
Ljubim te!

Leave A Comment