… pričel sem pisati pri svojih 10 letih in že nekako sem v tistem času začutil, da bo pisanje moje življenje zelo zaznamovalo. Pisati sem začel poezijo in prozo, in jih objavljal v lokalnem časopisu. V srednji šoli, sem prišel pisati strokovne članke mojega hobija iz področja astronomije. Začutil sem, da vedno ko sem nekaj napisal sem zrastel, postal sem močnejši, kot da sem del sebe sestavil. Ni bilo tisto, da sem preko pisanja sebe odkrival, temveč sestavljal. Nisem sebe čistil, ampak sem se gradil. Sestavljal sem tisto, kar je očitno bilo zame namenjeno. Ta »sestavljenka« je zgledala tako, da sem nekaj doživel, o tem razmišljal, prečistil preko čustev in napisal… včasih je bila pesem, včasih članek, včasih cela knjiga… In moja življenjska pot je bila takšna, da sem bil vsak dan na neki poti… fizični ali čustveni, vsak trenutek je bil zame…. avantura, kot imenujejo tisti, ki naredijo nekaj izven »družbenih« okvirjev. Jaz namreč vsak trenutek živim izven vseh okvirjev.

Najprej sem mislil, da s tem razmetavam svojo energijo, šele danes vidim, da sem jo samo zbiral. Očitno se nisem rodil v fizični obliki na ta svet na eno mesto, temveč se je moja energija rastreščila (mogoče sem padel na zemljo, kot meteor) po vsem svetu ob mojem rojstvu in tako sem sedaj celih 45 let, iskal to energijo. In vedno, ko sem našel delček, sem jo materializiral v obliki zapisa.

1992 (star 17 let), še kot dijak metalurgije, sem izdal prvo e-knjigo pesmi, takrat še na mali disketi, naredil (sprogramiral) pa sem jo v Turbo Pascalu. Pesmi so imele vizualno in zvočno spremljavo. Na literarnih večerih, pa sem jo preko projektorja projeciral na steno.

1994 (star 19 let), že študen fizike, sem izdal prvo tiskano knjigo z naslovm BOJEVNIKA BREZ OBRAZA v kateri sem zbral dotedaj najboljše pesmi in zgodbe. In šele takrat sem doumel, da sem z izdajo knjige zaprl neko poglavje v sebi in sedaj lahko grem dalje. Iz sebe sem izščitil, kar ni bilo moje in sem vstavil v knjigo, katera me je nadgradila. Če danes gledam na ta dogodek, kot psihoterapevt bi dejal, da sem recikliral psihološke smeti v izboljšanje osebnih potencialov.

In potem je vsako leto nastala knjiga ali dve, dokler se za nekaj časa nisem popolnoma odmaknil in napisal ogromno, res ogromno tekstov. Katere sem potem počasi začel urejati in začeti izdajati knjigo za knjigo. Nisem jih štel, samo zaključeval sem vse zgodbe iz preteklosti in v sebi gradil in popravljal vse luknje, ki so z leti nastajale.

Najprej sem mislil, da sem prehitro živel, da sem vse počel površno, ko pa sem se ustavil in počakal, da se je vse usedlo na svoje mesto, pa sem videl, da je bila vse skupaj samo ena velika avantura, ki pa bo prinesla sadove, šele ko bom pustil da tudi dozori, da se vse stvari umirijo, da dobijo jasno smer in se postavijo na pot. In, ko so se, sem jih zložil v Knjižnico (Library of Milan Krajnc) in potem sem jih preštel.

Trenutno je 120 knjig. Neobjavljenih tekstov pa je še veliko več.

Ampak kar je bilo zanimivo, da vse, ki so bile izdane v fizični obliki, nisem imel pri sebi. Želel sem virtualno in fizično knjižno polico postaviti na eno mesto.

No in danes za 1.maj 2020, sem uspel pridobiti še tisto zadnjo, ki mi je mankala v zbirki. Tako lahko reče, da sem danes dokonca sestavil sam sebe.

• Moje spoznanje je bilo dolgo moteče, da s pisanjem čistim sebe, da je pisanje moje terapija. Pisanje je v bistvu moj trener, ki me dela močnejšega.
• Nisem se zdravil ob pisanju, ob pisanju sem postajal močnejši.
• Nisem se v pisanju vračal v preteklost in se vrtel v krogu, temveč sem s pisanjem tlakoval svojo prihodnost.
• Pisanje je moj način življenja…

In, ko sem danes postavil še zadnjo izgubljeno knjigo na polico, je bilo vse naenkrat drugače. Nič več nisem iskal, ni bilo več potrebe po dokazovanju. Ugasnili so vsi notranji motorji, ki so vedno znova in znova potrebovali gorivo od zunaj. V meni je zapihal svež veter in naenkrat je bila popolna tišina… in slišal sem tisto, kar sem se dolgo trudil slišati, pa je bilo preveč glasno okoli mene.

Slišal sem morske valove, ki so peli mojo pesem. Namreč moja dolgoletna želja je, da se moje pesmi uglasbijo. In končno je to naredila narava. Sedaj vem zakaj me je vedno vleklo k morju, ker je tam bilo vse, kar sem si vedno želel. Tako da s tem se je tudi zarisala moja nadaljna pot… pot k obali.