Pedagoška fakulteta, da veliko več znanja in izkustev, kot učitelji vidijo pri svojem delu. Šele, ko izstopiš iz sistema vidiš širino in vrednost izobraževalne poti, ki jo prehodiš, kot bodoči učitelj. Prispevek temelji na lasnih izkušnjah.

Že med samim študijem enopredmetne fizike na takrat Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru (danes Fakulteta za naravoslovje in matematiko), sem imel neposredne izkušnje z učenjem v osnovni in srednji šoli. Vendar sem zelo hitro ugotovil, da to ni moja prihodnost. Sam poklic mi je bil zelo lep, vendar to da nisem mogel biti kreativen, predvsem pa da sem imel »šefa«  (nisem se strinjal z načinom vodenja) nad sabo in se držati določenih pravil, ki so me omejevale; res da sem bil star šele 20 let in sem želel leteti in bil uporniški, sem pa se vseeno zavedal, da tako ne želim biti, kot kolegi, ki sem jih srečeval v zbornici; sem se odločil za odhod iz sistema.

Predvsem me je motilo, to da so se nenehno pritoževali. Sam pa tega nisem želel, nisem se dobro počutil v okolju, kjer je bilo veliko »negativne« energije in ker sem videl, da sam ne morem veliko storiti, sem odšel iz sistema že pri svoji 24 letih, odšel sem med podjetnike in takrat kot »fizik« pričel delati na optimiranju poslovnih procesov. Drugače povedano, ostale podjetnike sem učil, kako bolj enostavno in učinkovito opravljati svoje delo.

Veliko podjetnikov me je vprašalo, od kod mi ta znanja in veščine, saj sem študiral za učitelja in šele 24 let sem imel. Takrat jim nisem znal razložiti, danes pa mi je kristalno jasno. Sama pedagoška fakulteta mi je to »dala«.

Na pedagoški fakulteti so nas naučili:

• kako podati zanje različnim tipom otrok,
• kako posredovati »visoko znanost« otrokom, ki se šele začenjajo zavedati življenja,
• kako uskladiti in usmeriti otroke k istemu cilju, neglede na vero, raso, dojemanje…
• kako sprejeti vse enako in ne delati razlik,
• kako ločiti osebno in »poslovno« življenje oz. kako ne nositi šolskih težav domov.

Lahko bi dejal, da so me »voditi« naučili na Pedagoški fakulteti, ampak to na tak način, da mi je zlezlo v kri, da je to postal moj način življenja, življenjski slog, da sam tako živim. Predvsem pa da sem vse to učil direktorje in podjetnike, kar bi v resnici njih morali naučiti v njihovi šoli.

Sam sem namreč kasneje ugotovil, da nobena šola ne uči biti direktor, da nobena šola ne uči voditi. Tako sem sam kasneje ustanovil svoj Mednarodni razvojni center za Družbene in Okoljske študije (toBe Institute), kjer sem utemeljil tudi drugačen način vodenja podjetij in ga poimenoval Dinamični model vodenja. V bistvu sem naredil šolo vodenja, ki temelji na naravnih zakonih (kot bi narava vodila podjetje) in danes učim direktorje in župane voditi. In vse to sem črpal na osnovi znanja iz Pedagoške fakultete.

Pedagoška fakuteta od vseh izobraževalnih inštitucij v resnici najbolje nauči voditi.

Na osnovi znanja, ki sem ga pridobil na Pedagoški fakulteti, sem tako dobil:

• osnove vedenjske psihologije, da sem razumel delovanje človekove osebnosti,
• osnove razvojne psihologije, da sem razumel kateri so ključni dejavniki v odrasli dobi,
• osnove delovanja možganov, da sem razumel, kako ljudje sprejemajo informacije in zunanje odzive,
• osnove naravnih zakonov (fizike), da sem videl, kako deluje zakon narave, kje so meje, da lahko svobodno in varno živimo,
• osnove družbenih procesov, da sem videl, kako deluje družba in kaj povzroča kaos.

Zato sem sam v izobraževalnem procesu, ki sem ga razvijal dal veliko elementov iz pedagoškega fakultete.

Zraven metode vodenja in svoje šole, pa mi vseeno ostaja prioriteta Reorganizacija podjetij, krizno vodenje, reševanje kriz s katerimi se že ukvarjam 20 let. Res da je to v moji naravi, da se v takšnih situacijah odlično znajdem in potem direktorje popeljem k uspehu. Vendar, ko sem analiziral svoje delo, zakaj je moje delo uspešno, sem videl, da še naprej delujem kot učitelj. V podjetju, kjer pridem rešavat različne stvari, ustvarim neke vrste učilnico, kjer zaposlene učim nove organizacije in drugačnih pristopov in moje delo je popolnoma enako, kot je bilo, ko sem učil v šoli oz. so me naučili na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Iz tega se me je potem prijel naziv Učitelj življenja.

V prispevku, ki ga berete, ne pišem hvalnice Pedagoški fakulteti, temveč želim povdariti, da se premalo zavedamo svoje primarne poti in institucije in da v kolikor ne menjamo svoje poti, ne vidimo vse dodane vrednosti, ki jo dobimo za življenje. V primerjavi sem želel prikazati dodano vrednost učitelja glede na ostale poklice. Res, da je učiteljski poklic danes podcenjen, vendar smo zato v veliki meri krivi sami učitelji, saj ne znamo ceniti svojega dela in sami sebe. Zato bi morda v sam proces izobraževanja učiteljev, potrebno dodati tudi več samospoznavne poti, da se ta samozavest zgradi iz notranjosti vsakega študenta, ne pa s satatusom in prejetjem diplome.

Milan Krajnc je doktor znanosti iz področja organizacije in kadrovskih virov, s kriznim vodenjem in reorganizacijo se ukvarja že 20 let, od tega v javnem sektorju. Je izredni profesor za Public management, Univerze za MIR pri OZN. Je avtor dinamičnega modela vodenja in ustanovitelj Šole vodenja za direktorje in župane. Njegovih 125 knjig je prevedenih v 11 tuijih jezikov.