Zgodba je nadaljevanje Poslovna ženska in Mož poslovne ženske

»Dobro jutro«, mi na vrata potrkata dva… no, izza vrat pogledata dve otroški glavici. »Dobro jutro, tudi midva sva prišla na kavo in cigaro. Veste včeraj sva ujela pogovor z med mamo in očetom… prvič sta se tako dolgo v noč pogovarjala in smejala zraven… prav drugačna sta bila in govorila sta o nekem psihoterapevtu, govorila sta o vas… psihoterapevte midva poznava iz ameriških filmov… očitno onadva hodita k vam in se z vama pogovarjata, sedaj pa sta popolnoma drugačna… ampak do naju dveh, pa ravno nista… več se s seboj ukvarjata, kot z nama. Pa sva tudi midva rekla, da prideva do vas, vaš naslov se hitro najde? «… in sem se nasmejal… »No, ravno cigare vama ne morem ponuditi. Lahko pa vama kakav ali kaj podobnega… kaj pijeta?«

Potem, ko je eden držal kakav, drugi pa čaj, sta se oba usedla vsak v svoj naslonjač in dejala: »No, tukaj pa je zelo fino… in tako odrasli ljudje hodijo k vam na pogovore?«…«Da, tukaj sedijo in govorijo o tem, kaj jih tišči v prsih, kaj jim megli vid, zakaj se počutijo slabo«… »Midva bi tudi to počela… a potrebujete asistenta?«

»Da, res jih! Kako pa si predstavljata to delo?«…

…«Jah, najprej bi vprašala, kaj je njihov problem, potem pa bi malo razmislila in odgovorila«…

»Hmmm… kaj pa, če ne bi poznala odgovora?«…

…«Ja, potem bi poklicala vas ali malo pogoooglala«…

…«Ampak lahko tudi sami pogledajo na internet in potem ne bi bilo potrebno, da prihajajo k meni«…

»Kdo pa je lahko sploh psihoterapevt?«, sta me vprašala. »V bistvu je lahko vsakdo, ki si to želi, to je prvi pogoj, potem je priporočljivo, da imaš tudi veliko različnih izkušenj, predvsem, da lahko razumeš, kaj se nekomu dogaja in šele potem je na vrsti strokovna izobrazba, kjer te naučijo vseh tehnik poslušanja, pogovora, itd.«…

»No, torej midva sva že pri več kot dveh tretjinah, želiva si, imava izkušnje… ostalo pa naju boste vi naučili«…

»Ok, pa poskusimo… a bomo poklicali prva dva klienta?«. Takoj sta se zresnila. »No, čez pol ure pride zakonski par, ki se je preveč ukvarjal vsak s seboj, sedaj se ukvarjata drug z drugim in pozabila sta na svoje otroke. Poskusita jima govoriti kot otroka, kakšne starše si želita, kaj je tisto, kar otroci v resnici želijo od svojih staršev. In velikokrat se zgodi, da pride nekdo, ki ga poznate, ampak se morate vesti, kot da jih ne poznate. Vikajta ju in se držita zelo resno«.

Vmes pa sem poslal paru, ki naj bi prišel, SMS-sporočilo, da sta njuna otroka tukaj in da se naj obnašata, kot da ju ne poznata.

Otrokoma sem dejal, naj se presedeta, ker bosta sedela tukaj nova klienta.

Ko sta čez pol ure vstopila klienta in se približala svetovalni sobi, sta otroka postala vsa rdeča, saj sta bila to njuna starša.

Še preden je kdorkoli kaj rekel, sem dejal, da bom imel danes dva nova sodelavca, ki sta specializirana za odnose s starši in otroki… »To sta dr. Luka in prof. Anita. Veste, sam nimam otrok in težko odgovorim na kakšno vprašanje, ki je povezano s vsakdanjim življenjem družine z otroki, zato sem povabil trenutno največja strokovnjaka na tem področju.« Vsi so gledali z velikimi izbuljenimi očmi in se držali pravil…

Predstavili so se in moje prvo vprašanje je bilo… »Glede na to, da se sedaj vidva dobro razumeta, me zanima, kako so vajin odnos otroci drugače sprejeli?«…

»Veste«, je skočila v besedo gospa in gledala otroka… »Tako je bilo. Prej sem vsemu in vsakemu ustregla, potem pa sem enostavno pustila, da je vsak pričel skrbeti zase, pa sem se pričela z njimi več pogovarjati. Ampak sta sedaj na nek način jezna name, ker sem prej bila uslužna, sedaj pa se mi sploh nič ne da… pa mi je včasih kar hudo, ko takole poslušam in gledam, kako se z nekaterimi stvarmi mučita, jaz pa bi jih lahko mimogrede rešila. Ampak se mi zdi, da bom sedaj to lahko popravila tako, da jim pustim, da reči sami dokončajo. Čeprav sem večkrat v dvomih… in to je osnovni namen danes tukaj… kako se ukvarjati z otroki, da jih ne razvajamo, a hkrati, da ne gremo v drugo skrajnost.«, je dejala mama.

»Morda bi tukaj kar prepustil dragima kolegoma, da prevzameta vprašanja«. Pogledala sta me in globoko vdihnila…

»Ma… Draga gospa, primer ni tako enostaven, potrebna bo temeljita analiza, predvsem kaj želite s svojimi otroki… Zakaj sploh imate otroke?…

Starša sta se pogledala in dejala: »Tako sva čutila in zato sva jih tudi imela… nisva veliko razmišljala, samo obojestranska želja je bila izredno močna«.

»Ampak sta se zavedala svoje odgovornosti, ko sta se odločila za tako potezo v svojem življenju?«, je bil oster dr. Luka…

No, tukaj sem hitro vskočil. »Težko je razložiti te občutke, to je namreč nagon, ki ga imamo zapisanega v DNK, torej v osnovnih celicah, tako kot imamo nagon, da moramo jesti, piti, spati… tako imamo tudi nagon, da nadaljujemo človeško vrsto. In naj bo to predpostavka današnjega pogovora. Hotela sta nadaljevati človeško vrsto, sedaj je samo vprašanje, kako sta hotela vzgajati svoje otroke.«

»Da, hvala dr. Krajnc.«… »Ko ste dobili otroke, kaj je bil vaš cilj, ste šli prej v kakšno šolo za vzgojo otrok, kje ste se naučili vzgajati otroke?«… je naglasil dr. Luka.

Starša sta onemela….«Jah, veste, nisva šla v nobeno šolo, vzgajala sva jih kot sva najbolje znala in vedela, kot sva se naučila od svojih staršev, kot sva videla druge… veste, ne obstaja kakšna tovrstna šola… Delala sva, kot sva najbolje lahko, glede na vse možnosti, ki sva jih imela.«

Oglasil se je gospod oče: »No, prof. Anita, kaj pa vi menite, kako bi bilo najbolje vzgajati otroke v našem primeru?«.

»Veste, zavedamo se, da je težko delati po nekih pravilih, predvsem zato, ker otroci niso roboti, ki jih programiraš. Predvsem, pa bi morda morali več časa preživeti s svojimi otroki, tako da bi jih objeli, da bi vaša srca utripala skupaj, da bi se čutili… verjamemo, da ste nudili najbolje, kar ste znali, vendar predvsem iz materialnega sveta. Vaši otroci so imeli vse, kar drugi niso imeli, od igrač, interesov… ampak niso imeli staršev. Gospa, kot ste prej omenili, sedaj poskušate biti prijateljica, je super odločitev, vendar je prevelik razkorak. Svoje otroke ste postavili iz ene skrajnosti v drugo. In tukaj so popolnoma zgubljeni, še vedno imajo občutek, da so sami, ne čutijo istega bitja srca… mogoče si otroci večkrat želijo, da bi jih objeli«… Ko je prof. Anita želela nadaljevati… je dr. Luka s solzami v očeh, krenil proti gospe… »MAMA, MAMA, pogrešam te… rad te imam«… planil je na njo in zraven jokal, tudi ona je padla v jok, oče je vstal, prijel Anito in celo družino stisnil in jo objel… »Sedaj ne bom več pustil, da gremo narazen, niti sekunde več, nihče ne bo osamljen. Vi ste moja družina in moja naloga je, da poskrbim za vas!« 

Zapustil sem sobo in pustil, da so bili sami… čez pol ure so se vsi prikazali v moji pisarni in dejali, da odhajajo na dolge počitnice, brez telefonov in računalnikov, da bodo samo oni sami… Pogledal sem dr. Luka in prof. Anito in vprašal, ali naj sedaj ostale termine prestavim in stranke naročim za jesen… pokimala sta in vsi trije so se obrnili proti vratom…

… za njimi sem zavpil… »Ste najboljši prijatelji in naj se ta veriga, nikoli več ne pretrga!«…

Tako se je končala trilogija družine, ki se je začela z utrujeno mamo, a na koncu se je pokazalo, da v družini ne smemo biti individuumi, temveč moramo svoj osebnostni razvoj prilagoditi vsem družinskim članom. Predvsem v celem odnosu niso otroci nič krivi. Otroci so predvsem seštevek odnosa partnerjev, so njihovo ogledalo, zato jih moramo obravnavati kot najboljše prijatelje, ki nam hočejo pomagati in ne škodovati. Družinski krog je krog zaupanja, prijateljstva, iskrenosti, je temelj vsakega posameznika.

Milan Krajnc, je psihoterapevt z 19-letno zasebno prakso. Rešuje poslovne in osebne krize, ki izhajajo iz ujetosti v otroštvu. Mlade uči, da ne ponavljajo napak odraslih. To BE Institute, Milan.Krajnc@CrisisCaptain.com;