Intervju: Andrej Kavšek
Ob Milanu naenkrat razumeš, kaj se dogaja v tebi – spoznaš se do obisti
Andrej Kavšek od oktobra 2015 skrbi za razvoj, optimizacijo in konsolidacijo procesov v pozavarovalnici Sava d. d., pred tem pa je bil osem let predsednik uprave zavarovalnice Tilia. Obe podjetji delujeta v okviru skupine Sava Re.
Po izobrazbi je diplomirani strojni inženir, kot poudarja, pa je bil v okviru svoje zaposlitve v Danfossu, kjer je opravljal različne naloge, večinoma na vodilnih delovnih mestih, deležen odličnih izobraževanj – organiziral jih je Danfoss oziroma akademija danskih multinacionalk –, ki jih potrebuje nekdo na vodilnem položaju v katerikoli stroki.
Višje kot si na hierarhični lestvici, hitreje se moraš znati prilagoditi, predvsem pa naloga vodje ni le odločanje, ampak tudi ustvarjanje kreativnega okolja, poudarja. “Zato si predstavljam vodjo kot nevtron v jedru atoma. Večje kot je, več je potrebnih nevtronov, ki s svojo prisotnostjo, latentnim in nevtralnim delovanjem, ohranjajo stabilnost jedra in s tem atoma.” Tudi takšno razmišljanje ga je verjetno do neke mere povezalo s kriznim kapitanom Milanom Krajncem, fizikom po osnovni izobrazbi in razmišljanju.
Kakšna je vaša izkušnja z Milanom Krajncem?
Milan je kvantni preskok od drugih trenerjev, oni so bolj za ‘regular’, izobraževanja in za seminarje. A na seminarjih ne moreš doseči takšnega razumevanja o tem, kaj se ti dogaja oziroma kaj se dogaja drugim. On je drugačen, tudi ko- legom, ki sem ga predstavil, se je zdel drugačen. Nekateri se ga sprva kar ustrašijo. Seveda pa vemo, da strah izvira iz nas samih, pravzaprav se prestrašimo samih sebe – in ne njega. Kajti podoba v ogledalu, ki nam ga nastavi, je lahko včasih res strašljiva. Marsikdo ne najde stika z njim, ker prej zbežijo. Ker zbežijo, še preden bi z njim res začeli skupaj delati, ker še niso na takšni stopnji, da bi to zmogli.
Ampak vi mu niste pobegnili, vidva sta se našla?
Ne, jaz mu nisem. (smeh) Njegova metoda je res zanimiva, drugačna. On ne predava, kot je to običajno pri klasičnih seminarjih, on ti pomaga do spozna(va)nja. Omogoči ti, da se spoznaš, to pa je ključ osebnega napredka. To je tisto deklarativno znanje, drugo pa je seveda, da to znanje res ponotranjiš in ga živiš. Če pa hodiš le nekam, kjer ti nekdo predava, hitro pozabiš, ali kot rečejo back to the track, se hitro vrneš na stara pota. Kar pa se naučiš pri njemu, ti res ostane, ker ti pusti, da prideš sam do zaključka. Ti pa seveda pri tem pomaga, te usmerja, da ne zaideš. Tega pa mi nismo vajeni. Običajno nam je, da nam rečejo: ‘Tako in tako je, tako boš delal,’ mi pa kot pridni Slovenčki ubogamo. In večina se hitro znebi nekoga, ki mu ‘teži’ samo zato, da mu ni treba reševati stvari pri samem sebi.
Kakšna so bila vaša pričakovanja, kaj ste dobili od Milana? Na katerem področju vam je pomagal?
Jaz sem v tujini poslušal veliko seminarjev, ko sem delal pri Danfossu. Predavali so nam vrhunski psihologi, psihiatri – in nas tudi trenirali, a vedno so me pripeljali do iste točke. Do točke, ko sem se začel obnašati drugače, a nisem vedel, zakaj. Še vedno nisem vedel, kaj so tisti sprožilci, zakaj se jezim. Pravzaprav so me navadili obvladovanja situacije ne sebe. In ko jepodobna situacija eskalirala, me je še vedno razburjala, ker nisem razumel, nisem vedel, kaj je ‘trigger’, in nisem znal odreagirati drugače. Spremembe, ki so mi jo sugerirali, nisem razumel, zato sem se v novonastali situaciji vrnil na izhodišče, na začetek.
To je res lepa pohvala, še posebej, ker imate že od prej široko znanje na tem področju in lahko primerjate …
Pred nekaj leti sem mislil, da vem vse. Zdaj pa skupaj z njim odkrivam, česa ne vem, in ob tem postajam drugačen. Niso mi presadili kostnega mozga, le vesti sem se pričel drugače. (smeh) Ugotovil sem, zakaj se obnašam na določen način, kaj me vodi do tega, to so ti ‘triggerji’, sprožilci, ki sem jih omenjal. Skupaj ugotavljava, kaj se mi dogaja. Npr. zadnjič sem mu poslal mejl s par vprašanji glede mojega odnosa do sodelavca, ki me blazno iritira. In v nekaj preprostih stavkih mi je odgovoril, kaj je tisto v meni, da mi gre ta človek tako ‘na jetra’. Da vidim v njem nekaj, kar sam ne želim biti. To je jeza, in teh sprožilcev nas večina ne raziskuje, o tem se ne sprašujemo oziroma jih ne poskušamo identificirati. In to je škoda. No, vsaj meni je lepše, ko razumem, ko si znam razložiti, ko znam zaradi razumevanja reagirati drugače.
Torej še vedno sodelujeta, se slišita?
Velikokrat ga vprašam za mnenje. Pomaga mi pri težjih vprašanjih, na katera si sam ne znam odgovoriti.
Kako pa sta se seznanila?
Nekdo ga je pripeljal k meni, da bi se dogovorili za neko izobraževanje. Najprej tudi midva nisva našla pravega stika, zdi se mi, da sem se globoko v sebi tudi jaz malce ustrašil glo- bokih zgodb.
Po izobrazbi ste diplomirani inženir strojništva, kar verjetno pomeni ‘z nogami trdno na tleh’. Ste imeli sprva občutek, da so njegove metode preveč alternativne, neotipljive, daleč od vaših pogledov?
Ne bi rekel, da so alternativne, to so pač metode, ki jih živimo v svetu, kjer veliko igramo. V bistvu so preproste, a se bojimo, da bomo videli, kakšni smo in da se bomo morali spremeniti. Strah! Ko ti nekdo postavi ogledalo in se zagledaš, slišiš svoje besede in predvsem slišiš, da so neumne, se ustrašiš. Logično!
Kaj ste videli v ogledalu?
Najhuje je gledati samega sebe. Prej vedno misliš, da je treba spremeniti druge, da ni s tabo nič narobe. Je pa dobro, da te pri spremembah nekdo spremlja, da se spreminjaš tam, kjer se moraš, in ne tam, kjer si želiš. Nekaterih rumenih peg sam sploh ne vidiš – ne vidiš potrebe, ker ne vidiš problema!
Prav veliko mi o sebi in spremembah, ki so se vam dogajale, nočete povedati, precej načelno ali filozofsko zavijete svoje odgovore!
Ne da vam nočem povedati. A dejstvo je, da do spoznanj, do katerih sem zdaj prišel, vodijo filozofska vprašanja. Ta spoznanja so zelo globoka. Jaz se šele učim spoznavati ljudi okoli sebe. A če ne vidiš sebe, tudi drugih ne moreš. Milan ima neverjetno sposobnost, da prebere človeka, celo s fotografije. In ko sem prijatelja psihologa prosil, naj mi nekoga analizira, jaz pa sem mu nato povedal, kako ga je prebral Milan, mi je rekel, naj ga ne zafrkavam, saj vem več o tem človeku kot on. Milan ima res te sposobnosti, človeka dobesedno poskenira. In to mene pri njemu najbolj impresionira.
Kako izgleda, ko se srečata?
Po tem, ko sva bila včeraj skupaj pol ure, me je žena vprašala, kaj sva počela. Odgovoril sem ji, da vsake toliko rečeva en stavek, vmes pa je tišina. On me vodi s par vprašanji na štirinajst dni, nato pa me pusti, da razmišljam. Moram razmišljati, da pridem do spoznanj. On bi mi seveda lahko že zdavnaj vse povedal, in mi včasih tudi kaj pove, ampak nekaterih stvari (še) ne vidim, do nekaterih spoznanj se še nisem dokopal. Zadnjič mi je na primer postavil na videz preprosto vprašanje: ‘Kaj je tvoja vloga v družini?’ A do odgovorov na takšna vprašanja se ni tako lahko dokopati, moraš se potruditi, delati na tem.
Koliko časa se že srečujeta?
Šest let.
Pa iz osebnega svetovanja nista prešla še na poslovno transformacijo podjetja?
Na hitro sva zaključila, ker so se ga ljudje ustrašili in sem imel problem, ljudje so se mi uprli, kar pa je bil zame le dokaz, na kateri stopnji so. To je dokaz nivoja osebne zavesti. Prepričan sem, da ima tisti, ki se ga prestraši, velik problem. Trenerji te pogosto testirajo, takšne teste opravim z levo roko, a to je brez veze. Milan pa te stestira le s svojo pojavnostjo, s svojim gledanjem, in takoj veš, na kateri stopnji si in kaj moraš početi. Njegov pristop je primeren za neko višjo stopnjo zavesti.
Mora biti tudi organizacija dovolj zrela za takšno obravnavo?
Seveda, dovolj zrela, da si ga upa spustiti blizu. Morajo mu zaupati, ne smejo se prestrašiti. Na to pa seveda nimamo vpliva. Strah je nezavedna reakcija, ki izvira iz naših zelo globokih otroških spominov – o transakcijski analizi vam lahko Milan pove kaj več –, a si tega pogosto nočemo priznati. Nekateri tega sploh ne vedo, marsikdo pa se raje umakne, ker je manj boleče.
Komu bi ga priporočili, kakšen človek bi moral biti?
Takšen, ki je že ‘v totalnem dreku’, ki nima več kaj izgubiti, ali nekomu, ki ima resno željo po osebnem napredku, po osebnostni rasti. O njem povem mnogim, jih pa ne poznam veliko, ki bi se bili takšnemu tretmaju sposobni podvreči za dlje časa. Ljudje običajno pobegnejo, ko postane boleče.
Intervju: Talita Taber
Pomagal mi je realizirati samo sebe
Talita Taber je karmična diagnostičarka, reiki mojstrica in djotiš astrologinja. Je učenka zdravilca Marjana Ogorevca. Svojim strankam pomaga prepoznati vzroke njihovih težav in jih uči, kako do srečnega in polnega življenja. Torej takšnega, kot ga živi tudi sama.
Pa ni bilo vedno tako. O alternativnih metodah zdravljenja, s čimer se danes ukvarja, pred nekaj leti ni vedela ničesar. Skupaj z možem sta imela družinsko gradbeno podjetje Taber d. o. o., ona je imela v njem vlogo deklice za vse. Opravljala je večinoma tajniške posle, predvsem pa je bila gospodinja. Dokler so bili otroci majhni, ji je to ustrezalo, potem pa ji ni več zadoščalo, četudi se tega dolgo sploh ni zavedala. Le nezadovoljna je bila, nekaj ji je manjkalo.
Ker jima v poslu ni šlo najbolje, prav tako pa tudi ne v zakonu – kar v družinskem podjetju zelo hitro sovpade –, je mož iskal v bazi svetovalcev za reorganizacijo podjetij nekoga, da bi jim pomagal. In izbral Milana Krajnca. Terapije pri njem sta imela oba – ona je šla skozi program Sirius Personal Transformation, mož pa skozi oba, tako oseb- nega kot poslovnega. “Z možem sva hodila na posvete vsak posebej, veliko sta se s terapevtom pogovarjala tudi po telefonu, kajti po terapiji se marsikaj odpre,” pripoveduje Talita. Pri vsakem posebej je nato Krajnc spremljal, kaj se z njim dogaja, in to približno dva ali tri mesece. Podjetje so po Krajnčevih nasvetih reorganizirali.
“Drugače smo postavili vse skupaj, jaz pa sem v tistem času poskušala predvsem realizirati samo sebe. Tri leta kasneje sva se z možem razšla. A sem se že takrat zavedala, da zgodba o uspehu ni vedno nadaljevanje, nadgradnja, včasih se je treba odločiti za drugačen način in korenite spremembe, ker drugače ni mogoče. Torej morda tudi začeti znova.” Talita in njen mož sta tako zasebno kot poslovno odšla vsak po svoji poti.
Seveda je bilo pred začetkom svetovanja njeno pričakovanje drugačno. Pričakovala je predvsem, da se bo uredil njen odnos z možem, ne pa da bo našla sebe. Ne glede na drugačna pričakovanja pa danes ve, da je dobila precej več, kot je upala.
Taliti je Milan Krajnc pokazal, da ima veliko potencialov in jo prepričal, naj razišče, kaj bi lahko delala s srcem. Sam jo je seznanil z različnimi alternativnimi metodami, predvsem z reikijem, katerega mojster je tudi sam.
Zanimalo jo je, v tem se je našla, četudi prej o alternativnih vedah ni razmišljala. Tudi sama je raziskovala in se izobraževala v tej smeri. Najprej pri Hospicu o spremljanju žalujočih in umirajočih, potem pa še pri Marjanu Ogorevcu.
“In vsa ta nova znanja in izkušnje so me pripeljala do odločitve, da moram tako zasebno kot poslovno ubrati svojo pot. Ugotovila sem, da sva si z možem preveč različna, da bi nadaljevala skupaj. A sva razhod lepo speljala, o vsem sva se sporazumno dogovorila – to je prednost, če ti pri tem pomaga svetovalec.”
Danes ni le mojstrica reikija, temveč vodi tudi delavnice po metodi karmične diagnostike, česar se je naučila pri Marjanu Ogorevcu. Pri individualnih svetovanjih pa Talita uporablja tudi djotiš. Z Milanom danes nima več terapij, a se občasno slišita, kajti, kot pravi Talita: “Vsak terapevt rabi terapevta tudi zase in danes lahko svetujeva drug drugemu.”
Pa bi ga znancem, prijateljem in svojim strankam priporočila glede na izkušnje, ki jih ima z njim?
“Milan zna celostno povezati osebnostni in poslovni del posameznika, pomaga mu, da se realizira na obeh področjih, kar je zelo pomembno, če želimo biti zadovoljni. Vsakemu, ki ima težave, tako v poslovnem kot v zasebnem življenju, bi ga priporočila. Tudi več poslovnežev, ki sem jim pomagala pri njihovih zasebsnih težavah, sem glede svetovanja na poslovnem področju že usmerila nanj.”
Intervju: Andreja Janc Koderman
Pokazal mi je, kako si postaviti cilje in osebnostno rasti
Andreja Janc Koderman, po izobrazbi diplomirana ekonomistka – specialistka menedžmenta ter licencirana svetovalka Profiles International.
Danes je vodja Kadrovske asistence, strokovnjakinja za razvoj in vzpostavitev kakovostnega upravljanja človeških virov. Svojo karierno pot je začeta v marketingu in se nato usmerila v menedžment človeških virov. Tako je šele leto ali dve po svojem 30. rojstnem dnevu, kot smeje pripoveduje, ugotovila, kaj pravzaprav želi v življenju početi. A takrat je vedela zagotovo: “Najbolj me zanima menedžment ljudi!”
Specializirana je za razvoj in vzpostavitev optimalnih kadrovskih procesov v podjetju ter uvajanje fleksibilne sistemizacije, kompetenčnih modelov in za sodobne pristope razvoja kadrov. Prepričana je, da je urejeno delovno-pravno področje v podjetju odskočna deska za nadaljnji menedžment zaposlenih. Svetuje tudi na področju selekcije kadrov, profiliranja zaposlenih in vpeljevanje motivacijskega sistema nagrajevanja. Ker se zaveda, kako pomembno je psihološko znanje pri vodenju ljudi, se ves čas izobražuje tudi na tem področju. Februarja 2015 je v indijskem Mumbaju na Svetovnem kongresu za razvoj človeških virov kot prva Slovenka prejela eno najprestižnejših nagrad za področje vodenje in razvijanja talentov (Talent Acquisition Leadership Award). Februarja 2017 pa zaradi ponovne nominacije dodatno potrdila svojo strokovnost s ponovnim prejemom istoimenske nagrade za vodenje in razvoj talentov. Z Milanom Krajncem sta bila sodelavca v podjetju Sirius.
“On je bil odgovoren za prodajo oziroma pridobivanje poslov, jaz pa sem delala v ozadju, torej pri sami izvedbi,” pojasnjuje. “Tesno sva sodelovala in nadvse sem mu hvaležna, da me je naučil, kako si v življenju postaviti cilje. Dovolj visoke cilje, seveda! Pokazal mi je tudi, kako je mogoče osebnostno rasti. Za celoten moj uspeh, ki ga danes gradim, je osnova znanje, ki mi ga je takrat dejansko dal on!” Pohvala, kot bi si jo zagotovo vsakdo želel od svojega sodelavca ali nadrejenega. To, s čimer se Andreja danes ukvarja, je precej ožje področje.
“Je pa to tisto, kar me najbolj veseli. Prej so bili to procesi oziroma reorganizacija procesov v podjetjih, zdaj pa sem osredotočena na razvoj ljudi in pa seveda v celoten sistem, ki mora biti vzpostavljen: od delovno-pravnih temeljev do načina vodenja, motiviranja zaposlenih in razvijanja talentov. Vse, kar sem počela na sebi, zdaj prenašam na druge.”
Z Milanom sta se seveda pogovarjala, da bi morda še sodelovala, vendar sta oba precej zasedena. A Andreja je prepričana, da si moraš v življenju pustiti vsa vrata odprta …
“Milan me je naučil, kako premagati strah oziroma kako premagati samo sebe. In to na primeru. Med drugim je šel v tistem času predavat v neko baltsko državo. Odločen je bil, da bo odpredaval v angleščini, četudi tega jezika ni znal – ne pre- bral, ampak povedal bo, si je zadal. Z njim je sicer odpotoval tudi prevajalec, a je bil odločen, da bo to opravil sam. Bila sem fascinirana in sem si rekla: ‘Ja, ta si pa res upa!’ Ko sem šla predavat v Indijo na svetovni kongres, je bil to tudi zame precejšen izziv. A strah sem precej lažje premagala, ker sem imela predhodnika, ki je že šel po tej poti.” (smeh)
Ker je imel Milan v svoji karieri takšne ekstremne skoke, je ob njem spoznala, kaj pomeni, če si v življenju ne postavljaš omejitev. “Če premagaš svoje strahove, lahko karierno resnično napreduješ – strokovno in osebnostno –, vse to je namreč povezano oziroma prepleteno med sabo.”
Marsikaj zanimivega, navdihujočega, je doživela ob njem: “Spomnim se svojega prvega predavanja. To je bilo strokovno predavanje na temo mobinga. Z Milanom sva bila dogovorjena, da bo njegov 45-minutni uvodni del, ki sem mu ga, ker ni imel časa, napisala, nato naj bi dve uri še sama predavala o mobingu, potem pa bi moral imeti on še triurno predavanje oziroma delavnico na temo medsebojnih odnosov in konfliktov. To je bilo moje prvo predavanje, bilo je v okviru Centra za poslovno usposabljanje, in spomnim se, da je bilo približno 40 prijavljenih, in to iz samih zahtevnih podjetij. Tudi zaradi tega me je grabila panika, itak pa je prvič vedno težko, nekakšen krst, bi lahko rekla. Ob devetih bi se moralo predavanje začeti, njega pa ni bilo. Pet minut prej me je poklical: ‘Andreja, obstal sem v prometu, ne bom prišel pravočasno, odpredavaj še moj del.’ Tako me je vrgel v morje. Velikokrat se tega spomnim in se sprašujem, ali ni bilo morda nekoliko namerno, ker je vedel, da bom tako najlaže splavala. Ga moram enkrat vprašati! Vem namreč, da mi je on že takrat zaupal, da pa je vedel, da sama sebi še ne. Da sama še ne vem, da zmorem. Še zdaj sem mu hvaležna, da mi je pokazal.”
