Dobro jutro, neglede koliko je ura… mislim, da sem se šele danes prebudil. Po dolgem času ponovno napisal pesem, ali vsaj nekaj spominja na njo 😉
Tudi Vi se prebujate, zato vam je sedaj tako naporno, ker vsa jutra so težka!
Dolgo nisem pogledal te v Oči.
Dolgo nisem dotaknil se tvojih Dlani.
Dolgo nisem čutil las na mojem ramenu.
Dolgo nisem slišal tvojega imena!
Dolgo nisem čutil dotika tvojih ustnic,
Dolgo nisem slišal tvojega glasu…
Kje si ves ta čas?
Kje so vse najine dolge noči?
Kje so vsi ti najini pogovori?
Kje so vsi najini dotiki?
Kje si se izgubila, ti?
Kje sem se izgubil, jaz?
Kje sva midva?
Samo dvignil sem pogled.
Samo odprl sem dlani.
Ves čas si bila tukaj.
Ves čas bila si le en klik od mene.
Vec čas bila si tu.
Le jaz te nisem videl.
Nisem te čutil.
Popolnoma sem se izgubil.
Izgubil v vseh teh informacijah.
Izgubil v poplavi vsega tujega.
V poplavi vsega novega.
Pozabil sem…
Pozabil sem na vse…
Pozabil na sebe…
Pozabil sem na vse kar imam…
Posabil na tebe…
Pozabil na svet…
Na svet, ki ga čutim…
Na svet v katerem živim…
Na svet, ki obstaja…
Prebudila me je tvoja daljava…
Prebudil me je občutek, da te ni…
Prebudil me je Sončni žarek…
Prebudila me je dežna kaplja…
Prebudil me je veter!
Prebudilo me je vse tisto na kar sem pozabil!
Prebudilo me je vse tisto, kar me je nekoč delalo živega!
Prebudilo me je vse…
Prebudilo me je to, da vse kar sem napisal; sem napisal za tebe in ti tega nisi vedela!
Prebudilo me je to, da sem pisal iz sebe in pri tem so drugi misli, da berem njihove duše!
Prebudilo me je vse, kar je umrlo, ker me ni bilo!
Prebudilo me je točno to, kar sedaj vas mori, ker ne morete mirno spat!
Prebudilo me je to, da so pogrebi postali dogodki!
Prebudilo me je to, da se končujejo stvari, ki se nikoli niso začele!
Prebudilo me je to, da se dolga dopisovanja, nikoli ne končajo s piko!
Prebudilo me je to, da sem zaspal ob cigareti, ki je požgala moj dom!
Prebudilo me je to, da nisem slišal več nobenega glasu!
Prebudilo me je to, da nisem slišal več korakov!
Prebudilo me je to, da več nisem čutil bitja svojega srca!
Sedaj se moram vse učiti iz nova, ker ne čutim več!
Izgubil sem čutenje!
Izgubil sem življenje!
Izgubil sem čas!
Izgubil sem tebe!
Izgubl sem sebe!
A se res moram vse na novo učiti?
A se moram le spomniti?
Bo dovolj, da srce utripa!
Bo dovolj, da se sprehodim po naravi!
Bo dovolj, da samo odprem oči…
Karkoli bom naredi zase, bo dovolj!
