Sediva ob jezeru in se naslanjava na ograjo družinske hiše… gleda me s svojimi temnimi očmi… in mi pravi, a veš, da sem danes našla nekaj tvojih knjig… Brala sem o NJEJ… Kdo je ONA…

Prevedi svoje ime iz francoščine ji pravim… naenkrat je odprla oči in vzkliknila… JAZ, to sem JAZ…

Da draga moja, to si TI!

Ampak kako, saj v vseh knjigah pišeš o NJEJ in jaz se še sploh nisem rodila… Obrne se k meni in se mi nasloni na ramo… Kdo je ONA?

Veš, davno nazaj, sem zelo dolgo hodil sam po tem svetu, počutil sem se osamljenega,

čeprav sem vedel, da nisem sam, da je tam nekje ONA,

Ona ob kateri ne bom mogel spat,

Ona, ki mi bo kazala večno Sonce,

Ona, zaradi katere mi bije Srce…

In potem je bila… je bila vsa nestrpna…

In potem ko sem se odločil, da več ne bom sam, da je čas, da jo najdem, sem jo našel…

In, kje je zdaj…

… Tukaj…

kje tukaj… je že nestrpno kričala…

A vidiš tiste zvezde, tudi Ona jih gleda,

A vidiš, tisto Luno, tudi ona jo gleda…

A vidiš tiste luči…

… in je zaspala na mojih ramenih…

… v tistem trenutku so bile luči vedno močnejše in avto se je parkiral pred hišo. V hišo je stopila ONA in objela mene in najino hči.