Moj svet se je v zadnjem desetletju zelo omejil, vendar ne v fizičnem smislu, temveč v smislu vpliva na moje mnenje, mojo osebnost, moj pogled na svet… Namreč pred desetimi leti sem nehal gledati televizijo, potem sem nehal brati časopise in novice na internetu in na koncu sem nehal poslušati radio v avtu.

Vendar, ko sem bil kjerkoli v družbi, delal kateri koli projekt, sem vedno vedel vse, celo več kot tisti, ki so se s konkretno tematiko ukvarjali, pa ne zato, ker sem »močan« karakter in že v osnovi vem vse oz. sem najbolj pameten. Prav zastrašujoče je bilo za nekatere, kako vem več… meni pa se je enostavno to zdelo normalno.

Ko sem se poglobil v ta moj »problem«, da vem več, kot vedo drugi… sem ugotovil, da sem v osnovi poslušal samo sebe in ker sem slišal sebe, nisem slišal samo svojih potreb, temveč vse signale, kamor je segala moja energija in očitno sem s to čistostjo »prebral« energijo tistih, ki so se s tem ukvarjali… dovolj mi je bilo, da sem samo na nekaj pomislil in dobil vse informacije, ki sem jih potreboval. Vse to se mi je zdelo dokaj normalno, čeprav za okolico veljam za »nenavadnega«.

Sam se s to svojo nenavadnostjo nisem obremenjeval, izpostavljal pa se tudi nisem… ali pač! Enostavno sem nekega dne zajel sapo; neglede na okolico;  in se poglobil globoko v sebe in v tej globini ostal … še vedno sem tam.

V bistvu sem šel tako globoko, da sem se dotaknil svojega bistva, svojega potenciala in ostal v njem tako dolgo, dokler ga nisem popolnoma očistil in iz njega izluščil najlepši diamant neprecenljive vrednosti. To se je v zunanjem svetu kazalo, kot da živim svoj sanjski svet, da živim svojo sanjsko službo. Tisti, ki pa so z mano delali, se z menoj pogovarjali, ki so skupaj z menoj potovali v globine, so se na neki globini ustrašili, da bodo ostali brez »kisika« in so se potem raje odmaknili… zelo redki, si upajo z menoj iti do konca, tisti najpogumnejši, so tako pogumni, da gredo z menoj pogledati tisti, najlepši del samega sebe… ki se imenuje srce, tisto drugo stran, ki se imenuje življenje… čeprav so tam isti ljudje, isti trenutki… le da vse to občutite.

Hmmm…. morda bo sedaj kdo dejal, da živim v nekem paralelnem svetu, da sem bipolaren, da imam šizofrenijo… da tudi sam sem… vendar sem ugotovil, da je v bistvu ta svet v katerem živimo popolnoma izkrivljen in da so vse omenjene »bolezni«, samo izhod iz tega neiskrenega sveta iz te igre… ki pa se v svojem najbolj skrajnem stanju približajo tistemu resničnemu svetu, seveda pa to ni prava pot do tja.

Pravilna pot, je pot tja v globino, da sem lahko tako dolgo zdržal v tistih globinah in na nek način preživel tukaj, sem si preventivno napeljal »cev«, preko katere sem dihal ta realni zrak, in ker je to bila moja edina vez s tem svetom, sem reagiral zelo zaščitniško, odmaknjeno, včasih zelo napadalno, samo da sem zaščitil, ta edini kanal za preživetje.

In pred časom sem začutil, da me ta globina ovira… ne čutim je več tako prijetne, kot je bila zadnjih 18 let, še posebaj zadnje leto in pol. Morda sedaj, ker je ta diamant izkopan, ker je v moji roki, ga je sedaj potrebno dati na plano in mora zaživeti in zasijati v nekem drugem svetu, ne več v moji globini… prinesti, ga moram v ta svet, da ga z njim razvetlim.

Zato se v zadnji dneh tako slabo počutim, ker mi nekaj manjka… v bistvu mi nič ne manjka, samo preveč imam vsega in neznam enakomerno razporediti, neznam najti ravnovesja… prišel je čas, ko moram dati vse na svoje mesto in tudi jaz najti svoje mesto pod Soncem.

Kaj je ta »diamant«?

V svetu ne obstaja uradni študi psihoterepije, ker psihoterapije ne obstaja kot znanost, temveč le kot veda oz. metoda zdravljenja psiholoških stisk z vspostavitvijo odnosa in pogovora. V bistvu pa je psihoterapija samo proces vspostavitve stika s samim sabo. In ker je to področje, ki ga ne moremo prejeti v roke, ostaja nedefinirano… meni je pri tem temeljitem poglabljanju v samega sebe uspelo s pomočjo znanja fizike in tehnike, ter življenjskih izkušenj, najti primerjavo, med tistim, kar poznamo in lahko primemo, občutimo. Vsak, ki se danes ukvarja s psihoterapijo, razvije skozi proces občutek, kako nekoga peljati iz nekega stanja v drugo, vendar če ga vprašate, kako to naredi, kateri so ti koraki… pa jih ne bo našel zapisanih v nobeni knjigi. In ravno to mi je uspelo že pred desetimi leti definirati s sedmini koraki, kar sem poimenol v SiriusPerosnalTrasformation. Tako da si lahko danes vsi zelo plastično predstavljajo, kaj se v njih dogaja in da ni slabo počutje sploh ni nič slabega, le da je neka faza, do večjega čutenja življenja. Tako, se pri posamezniku lahko dvigne samozaupanje, zmanjša stopnja strahu in z večjo lahkoto odpravijo kompleksi… pravzaprav, bo v prihodnosti po tej metodi, vsak sam to z računalnikom oz. nekim strojem odpravljal.

Tako, kot danes lahko z medicino, »popravimo« svoje fizično telo… bomo v prihodnosti, lahko popravili svojo psiho, vendar na način, da bomo odstranili »smeti«, ki ne sodijo v naš potencial. Seveda to ne pomeni, da bomo popravljali karakter/osebnost… le izkrivljeno bomo popravili v skladu z naravo.

In sedaj se boste vprašali ali je to naravno… in vprašam nazaj… Ali je naravno, da starši na svoje otroke prenašajo svoje komplekse?

In potem sem iz tega razvil metodo, kako rešiti vsako napako v podjetju SiriusBiussinesTransformation. Ter zaokrožil z Dinamičnim modelom vodenja, ki je narejen izključno po naravnih principih.

Da to je moj Diamant, ki pa bo sedaj pričel svetiti…

Sam pa bom pričel živeti v tistem svetu, kjer se živi.

Neskončno utrujen od poti navzgor, čeprav z mirno notranjostjo in brez bremen, se vsakemu posamezniku opravičujem, če ga nisem slišal ali sem se do njega obnašal, kot medvedka, ki ščiti svoje mladiče. Morda se sedaj tudi pisanje o teh globinah končuje, sedaj ko to gledam iz daljave, kot da je bil nek resničnostni šov in jaz edini igralec… ne nepočutim se dobro če tako razmišljam… vendar pa je to bilo le del moje poti in moram pač vzeti kot dejstvo, da sem bi za nekatere klovn, za druge posebnež… v »moji resnici«, pa sem bil samo svoj.

Sedaj, ko sem vse to napisal (ker je pisanje moja terapija), mi je vse veliko lažje in končno bom zaspal in se tudi naspal…

Lepe sanje vsem in jutri se prebudi v njih.

Milan Krajnc je pedagog in psihoterapevt specializiran za vodilne, katerim pomaga iz začaranega kroga, tam, kjer so vstopili. Reorganizira podjetja in poučuje mlade, da ne ponavljajo napake starejših. Pišete mu lahko na: Milan.Krajnc@CrisisCaptain.com

Je Avtor Dinamičnega modela Vodenja podjetja, ki temelji na naravnih zakonitostih. Njegovo knjigo Dinamični model Vodenja, lahko naročite na:

Tiskano verzijo knjige lahko naročite na: http://misteriji.si/art/Uspesnost/Dinamicni-model-vodenja

Elektronsko verzijo knjige lahko naročite na: https://www.dynamicleadership.management/kupi/knjiga/