… velikokrat dobim pismo ali mi nekdo reče, kot da me pozna že od nekdaj, kot da je moj najboljši prijatelj, kot da sem del njihovega življenja, že od rojstva. Sam imam vedno tak občutek ob ljudeh, vse sprejemam isto, a le malo jih vzamem za svoje. In vsak mi da skoraj isto sporočilo… vidim žalost v tvojih očeh. Nisi sam, nas imaš, je vedno odgovor! Sam pa hkrati vem, da je to le njihov začasni občutek, in da ko bodo »zrasli«, bodo odšli tudi dalje po svoji poti, sam pa bom nadaljeval po svoji.

Navadil sem se tega občutka, da na koncu vedno ostanem sam in tako sem tudi prišel živeti za občutke, občutke trenutkov. V bistvu me zanima samo še sedanjost, tukaj in zdaj.

Velikokrat pa se vseeno vprašam… in kaj je ta žalost, ki jo vidijo… je to odsev njih sami ali je dejansko v meni. Velikokrat sem se pogledal v ogledalo, pa ne vidim te žalosti, vsakega sem tudi prosil za pojasnilo, vendar na koncu… je bil vedno isti odgovor… nisi sam, nas imaš!

Torej sem dejansko sam! V bistvu smo vsi sami, vsaj na koncu vedno ostanemo sami! In naučiti se moramo živeti sami s sabo, sebe  moramo sprejeti takšne, kot smo… biti moramo samozadostni in potem vsak, s katerim se srečamo je samo naša nadgradnja, in mora nam biti samo lepše, biti moramo bogatejši za nove iskušnje, znanja…

Zaprl sem oči in pogledal vase in videl, ves ta raj, od vsake osebe dobim poklon, in to me bogati, sem neizmerno bogat in vesel človek, zato se okoli mene zbirajo in vrtijo samo čudoviti ljudje, vsak dan lepši in prijetneši prihajajo.

Saj je to odraz moje notranjosti.

In odsev žalosti, je le njihov trenutni občutek… ker do mene dejansko pridejo osamljeni, žalostni, jaz pa jih s svojo notranjostjo naredim vesele, družabne in polne življenja. To je dodana vrednost druženja z mano.

In če me jutri srečate na cesti, vedite, da ste najlepša in najpamentnejša oseba na svetu.

Niste sami, imate mene.