Ne vem kako naj začnem s pisanje, ker imam polno glavo, kar bi rad povedal, zato pač začnem tako pisati, kot mislim. Saj preko pisanja razvijam misli, ki jih nosim v sebi in hkrati v meni tako dozorijo stvari, katerih se zavedam, razmišljam o njih, vendar dokler ne napišem, tega ne ozavestim. Vsak od nas ima svoj način ozaveščenja, zato je pomembno, da spoznamo svoj način komunikacije, sam s seboj. Kajti, samo tako je mogoče delati napredke v življenju, če ne se vedno znova in znova vrtimo v krogu, ker moramo vedno znova nekaj videt, doživet… iz začaranega kroga gremo šele, ko to ozavestimo. Ozavestimo pa vedno na svoj način.

Pred nekaj dnevi, sem opazoval, kako na neki prireditvi prihajajo ljudje po rdeči preprogi in drugi jim ploskajo, ker sem sam bil gostitelj in jih čakal za mizo, sprejemal sem njihove pozdrave in nasmehe, pri tem pa se počutil zelo smešno. Kdo sem jaz, da se mi drugi klanjajo, in kdo so oni, da jim ploskajo.
Vmes sem odšel na toaleto in na poti nazaj me ustavi eden od varnostnikov, da ne morem naprej, ker je to samo za izbrane (pri sebi pa nisem imel akreditacije). Niti si ni pusti dopovedati, da sem jaz v bistvu tisti, ki sem te zbral… in tako sem ostal pred lastnimi vrati. Vse svoje goste, pa sem lahko samo skupaj z ostalimi gledal skozi okno. Vse skupaj je bilo smešno, vendar če bi dovolj vstrajal bi že bil not, tako pa sem se odmaknil in se usedel na klop, ki je bila za dvorcem v katerem so bili gostje.
V bistvu sem bil prisiljen globoko razmisliti o tem, kje sem. Vsi se rodimo enaki, z enakimi možnostmi, vendar je že tisti začetek, v kateri državi, v kateri kulturi, način vzgoje, okolica… vse to vpliva na nas, da postanemo drugačni od drugih. Vendar to ne pomeni, da smo zaradi tega boljši od drugih, še vedno smo enaki vsem. In v sebi imamo vsi enake nagone… Da pa smo postali različni od  živali, si je naš EGO izmislil igro, igro ki se imenuje posel. Vsak od nas je pričel iskati svoj način preživetja. In ker je prebivalcev planeta vedno več, je igra preživetja vedno bolj nevarna.
Vsak hodi po neki svoji poti, srečuje različne ljudi in pri tem se vedno znova in znova rodijo nove igre. Najbolj zanimivo pa je to, da vsak od nas gre v igro preveč naivno in z napačnimi pričakovanju, kot njegov nasprotnik v igri. In ko pridemo do točke, ko se morajo rezultati igre pričeti kazati ali deliti, naenkrat se pokaže, da smo stvari napačno razumeli in potem oba nasprotnika v igri, pričneta reševati, kar še reševati da… in oba na koncu rečeta, da sta naivno izpadla, da sta bila izkoriščena… vendar samo zato, ker v začetku nista razumela pravila igre.

Razmišljanje mi prekine hladen veter, zato se malo povijem s suknjičem, na kar se spomnim, kdaj sem postal osovražen; ves čas sem imel občutka manjvrednosti, zato sem imel občutek da moram veliko dajati, že če me je kdo samo mimogrede kaj prosil, sem imel občutek, da je to moja življenjska dolžnost, da to naredim. Ne glede na ceno. In tako sem že zelo zgodaj pričel z več službami, da sem pokrival obljube, ki sem jih dal drugim. In tako iz dneva v dan tonil samo v večjih dolgovih, pa sam nisem imel nič od tega, le drugim sem izpolnjeval obljube. Vsi ostali pa so normalno živeli in se čudili, da nikoli nimam časa… vsi so imeli od mene, vse… le jaz nič časa, dolgove, in utrujenost. Tako sem nekega dne dejal, tako tako več ne morem. In sem za usluge pričel računati, nehal plačevati drage obresti… In takrat sem prvič pričel tudi živeti, saj mi je ostajal časa, za pivo s prijatelji, za šport, ki je bil namenjen sprostitvi, ne samo nabiranju energije, da bom lahko izpolnil obljube.

Tako me je velika večina ljudi pričela sovražiti, samo zato ker sem naenkrat imel bolj sebe rad, kot njih. Skozi njihove oči, zagotovo »upravičeno«, saj sem jim nekaj obljubil, kar sem sedaj naenkrat preklical. Vendar resnica je bila takšna, da obljub v nobenem primeru ne bi mogel izpolniti, saj sem bil preveč utrujen, da bi lahko naredil še karkoli. Enkrat sem si pač tudi jaz naliti čistega vina, in se zaradi svojih neuresničenih obljub tudi moral opravičiti. Res, da nisem dobil nazaj prijetnih nasmehov in pohval, temveč le grde poglede in izjave, da sem velik egoist. Ja naučil sem se, da je vsaka prošnja zgolj posel, v katero vložiš energijo, ki jo moraš dobiti povrnjeno, z drugo uslugo, denarjem ali, pa kot rečemo, bo že vesolje pokompenziralo. Vendar vse v omejenih količinah.
Po dobri uri, se je polovico gostov prikazalo v parku in prišli so do mene h klopci, ko sem jim razložil o čem sem razmišljal, so tudi sami odvrgli maske, naenkrat so postali veliko bolj sproščeni in zabavni… odšli smo skozi ista vrata, skozi katera smo prišli po rdeči preprogi… kjer so še vedno stali ljudje… vendar nas niso več prepoznali, še vedno so iskali tiste, lepe… njihove sanje.
Kolegi, ki so bili moji gostje so namreč ugotovili, da tudi oni vse kar imajo dajo v to, da so njihovi oboževalci zadovoljni. Tudi oni so utrujeni, in več ne morejo, zato so pričeli dajat samo tisto in tistim!

Hvala