Vpliv direktorjevega otroštva na poslovne odločitve!

By | 2019-02-10T20:37:51+00:00 februar 10th, 2019|0 Comments

Težko bi rekli, da obstaja gospodinjstvo ali podjetje, ki je brez kriz ali vsaj steresnih trenutkov. Enako seveda posledično velja za vsakega posameznika. Vsak se kdaj znajde v krizi. Bodisi osebne bodisi poslovne narave. Ampak, kot ugotavlja Milan Krajnc, avtor, pedagog, podjetnik in krizni vodja, si krize navadno nakopljemo na glavo sami, zato se jim je mogoče izogniti, če se le dobro organiziramo in se ne spravljamo v stresne situacije.
Kadar kot zunanji opazovalci opazujemo, ko se kdo zapleta, vidimo čisto preproste rešitve in si zraven mislimo, kako je lahko nekdo tako “neroden”. Sami pa seveda ne vidimo svojega dela in ne vidimo, da delamo iste napake. To je enak pojav, kot pri prijateljih iz vsakdanjega življenja, vsem znamo svetovati in rešiti njihove težave; sami pa jih še naprej ponavljamo. Če vzamemo primer… da pademo v jamo, tisti, ki nas opazuje od zgoraj, bo točno videl naš izhod, sami pa tega ne vidimo, ker gledamo s popolnoma druge perspektive. Torej vse je odvisno, kako gledamo na stvari.
Milan Krajnc je naredil analizo med 836 slovenskimi podjetji in prišel do dognanj, da največji stres v poslovnem svetu predstavljajo neorganiziranost, podvajanje terminov sestankov, odsotnost pregleda nad naročili, kontrola nad stanjem projektov in iskanje dokumentov. Kot vidite, gre v bistvu za osnovne informacije, za katere je potrebnih 5 minut na dan, da se uredijo, na koncu pa lahko povzročijo tudi za nekaj milijonov škode ali celo propad podjetja.
Cilj raziskav je bil najti “orodje”, kako preprečiti krizne situacije v podjetju. S tem, ko je prišel do jasnih vzrokov in mu je pri tem pomagalo znanje psihologije oz. razumevanje človekove psihologije, mu je pri izkanju rešitev pomagalo znanje fizike. Namreč narava deluje vedno optimalno in brez “kompliciranja” vedno reši nastalo situacijo. Tako je za rešitev vzel tok potoka v naravi. Namreč osnovni vzrok za krize v podjetju, je slaba komunikacija. Zato je tok potoka vzel za primer komunikacije:

  • Kadar je potok bister in piten je okoli njega polno življenja, v pogovornem jeziku bi dejali, da je vse veselo in sproščeno.
  • Če je preveč vode, odnese vse “zdravo”.
  • Če je premalo vode, pa nastanejo mlake, ki so slabega okusa in vonja.

Podobno je s komunikacijo:

  • Če imajo zaposleni točno tiste informacije, ki jih potrebujejo za svoje delo, se ne ukvarjajo z drugim.
  • Če imajo zaposleni preveč informacij se sploh ne ukvarjajo z delom, temveč se pogovarjajo o vsem mogočem.
  • Če imajo zaposleni premalo informacij, pa se v njihovih glavah rojevajo različni dvomi ter v ospredje pride predvsem njihov karakter, ki lahko slabo vpliva na delovni proces.

Pri analizu se je upiral na modaliteto psihoterapije – Transkacijska analiza. Če bi transakcijsko analizo prevedli v pogovorni jezik bi ji lahko rekli Analiza komunikacije. Niso samo besede sporočilo, ki smo ga prejeli. Vsak uporablja svoj način sporazumevanja. Če smo v Sloveniji in govorimo Slovensko, še ne pomeni, da se razumemo med seboj. Način sporočanja poleg besed (to je samo 7%), je še barva glasu (kar predstavlja 38% komunikacije) in govorica telesa (55%). V tistem trenutku, ko nekdo stoji pred nami in nam nekaj sporoča, ne smemo biti pozorni samo na besede, ker bi to pomenilo, da smo razumeli samo 7% tega, kar nam želi povedati, temveč ga moramo gledati kot celoto, kajti sporoča nam s celim telesom. V tehničnem jeziku bi tako rekli, da je s poznavanjem transakcijske analize izkoristek prenosa informacij učinkovitejši.

Ko je Milan Krajnc pričel voditi osebne razgovore z direktorji je videl, da veliko omenjajo svoje starše, svoje otroštvo, to se je predvsem videlo v družinskih podjetjih, ko so prevzeli podjetje od svojih staršev in so v njih že delali njihovi otroci. Imel je srečo videti vse tri generacije v istem delovnem okolju (365 družinskih podjetij). Takrat je videl, da direktor počne enako, kot je njegov oče in njegov sin počne enako kot on sam. Čeprav so vsi želeli početi drugače.

Direktor reagira, tako kot je videl pri svojih starših. Ljudje v vsakdanjem življenju reagiramo tako kot so videli svoje starše. Saj so naši starši, naši prvi vzorniki in so nam najbližje. In to predvsem v letih, ko se s posnemanjem učimo osnovnih gibov in reakcij za življenje, torej v času odraščanja. Tako je prišel do sklepa, da vsak reaigra, tako kot se nauči od svojih staršev in oni so se to naučili pri svojih starših in najbrž tako v nedogled.

Prišel je do spoznanja, da če želi spremeniti proces v podjetju, moram najprej opraviti s starši direktorja. Najbolj zanimiva pa je bila informacija, da so zaposleni iskali metode, s katerimi bi karseda bližje prišli direktorju. Vsak si je izmislil svoj pristop. Prav zanimivo jih je opazoval, kako so bili kreativni. Ko je “od daleč” opazoval, je videl, da v podjetju gre za igro. Direktor je glavni igralec, vsi ostali pa ustvarjajo igre, da se predstava ne konča.

Njegov sklep je bil, da težave v podjetjih povzročajo direktorji. Ker ne znajo komunicirati oz. povedati, kaj bi radi. Težave pri komuniciranju pa mu povzročajo njihovi “starši”, ker jih na nek način nosijo v sebi.

“Življenje je oder in mi so igralci na njem!”  

Nešteto vprašanj ge je vzpodbudilo k raziskovanju Transakcijske analize. Najbolj pa dejstvo, da imamo v svojem življenju polno iger in, da lahko živimo brez njih. Pravzaprav se iger sploh ne zavedamo. Vendar če pogledamo čisto iz vsakdanja. Dan pričnemo tako, da se zjutraj zbudimo ob partnerju s katerim smo v vlogi, partnerja, ljubimca, moža, prijatelja… če so tukaj še otroci, se pojavimo še v vlogi staršev, vzgojiteljev, preganjalcev ipd., potem nastopi služba, kjer smo v vlogi sodelavcev, nadrejenih, podrejenih, izvrševalcev, motivatorjev itd.. Pridemo domov, morda vmes obiščemo trgovino, kjer smo v vlogi skrbnika, logista ipd., doma pa se  jutranja igra ponovi: preganjamo, prosimo, izvršujemo,…, uporabljamo različne trike, igre, da pridemo do željenega cilja. In ko popolnoma utrujeni, moramo še uporabiti igro zapeljevanja (…če nas partner ne opazi), če se želimo spočiti v objemu ali samo začutiti, da tudi mi obstajamo.

Ko tako delamo vsak dan, zelo hitro ugotovimo, da smo utrujeni. Kar naekrat sami vidimo, začutimo, da nismo več to mi, da živimo neko drugo življenje, da smo drugim na voljo. Da je v našem življenju v nas, nekdo drug, nešteto različnih oseb, katerih smo se naveličali. In takrat se vprašamo: Kdo smo?

Nešteto kilometrov in let mora preteči, da ugotovimo, da je naše življenje polno igre. Tako pridemo sami do enakega zaključka, kot je prišel dr. Eric Berne, kar je utemeljil v Transakcisjki analizi. Predvsem dobro je to opisal v knjigi:” Katero igro igraš?”.

Sam pri sebi je Milan Krajnc pričel opažati, da so ga igre pričele utrujati in je želel priti iz njih. Hkrati pa je želel videti vzrok, zakaj sploh igra.

To, kar je videl tudi pri sebi in predvsem pri direktorjih v družinskih podjetjih, mu je postalo jasno, da se teh iger naučimo pri starših oz. vzgojiteljih. Torej se njihov vzorec življenja nadaljuje preko nas. V nas se “zasadi” njihov način življenja, katerega mi adaptiramo v našem času in prostoru. Dr. Eric Berne je to utemeljil kot Skript– scenarij našega življenja.

Če pogledamo malo drugače. Preden se rodimo na ta svet, ne gremo v neko pripravljalnico, kjer bi se naučili živeti, temveč enostavno pridemo na svet kot “nepopisan list papirja”.  Nekaj stvari prinesemo v zapisu DNK – predvsem lastnosti, karakter in podobno, vendar govora, obnašanja, razmišljanja, reagiranja pa se naučimo preko posnemanja. Kar pomeni, da nam preko kretenj, načina življenja, starši predajo življenjski scenarij/načrt  kako bomo živeli. Lahko bi rekli, da nas sprogramirajo. Tako kot programiramo računalnike, ki ne morejo sami odločati, temveč naredijo točno tako, kot jim ukažemo. Če se sedaj malo zamislimo, vidimo, da na skoraj vsako našo odločitev vpliva odličitev naših staršev. Vendar imamo to možnost, da se jih osvobodimo! Vendar kje so? Kje so ti starši?

Pri sebi lahko ugotovimo, da imamo zaveden in nezaveden del zavesti. Kar pomeni, da na nekatere stvari, lahko vplivamo, na druge pa ne. Presenečeni smo nad seboj kako reagiramo; v določenih trenutkih rečemo: “pa saj to nisem jaz”.  In točno tam se skrivajo naši starši: v nezavednem delu, v delu, ki ga ne moremo nadzirati. Prazaprav je tam zapisan scenarij našega življenje. Ne govorim o usodi, govorim o načinu življenja, o izbirah/odločitvah, načinu oblačenja itd..

Vsi ti zapisi se zgodijo v zgonjem otroštvu, vse tja do šestega leta starosti.  Dr. Eric Berne je človeka opisal kot bitje, ki ves čas preverja ali obstaja. To je poimenoval “Stroke”, kar v prevodu (ang.) pomeni božanje.

Primer: Greste po cesti in srečate soseda, ki prihaja v vaši smeri, zaželi vam lep dan in se vam nasmehne. Vi se nasmehnete nazaj in odvrnete z enako željo. Pravkar ste si izmenjali »stroke« s svojim sosedom. Stroke je enota prepoznavanja. Ta izmenjava strokov nam je večinoma tako blizu, da se je niti ne zavedamo več. Zamislimo si, da bi repriza dogodka potekala takole. Vi greste po cesti in srečate soseda, se mu nasmehnete, on pa gre mimo vas, kot da ste zrak. Kako bi se počutili? Če ste kot večina ljudi, bi bili zelo presenečeni nad neodzivom svojega soseda. Vprašali bi se kaj je narobe? Dejstvo je, da potrebujemo stroke in se počutimo prikrajšane, če jih ne dobimo (to v vsakdanjem jeziku imenujemo pozornost). Dejstva temeljijo na izsledkih zelo znane raziskave Reneja Spitz, ki je opazoval dojenčke v domu za sirote. Bili so dobro hranjeni, čisti in na toplem. Vendar pa so kazali več fizičnih in čustvenih težav kot katerikoli drugi otroci, ki so jih vzgojile mame ali drugi skrbniki. Spitz je zaključil, da je otrokom primanjkovalo stimulacije. Cele dneve so lahko strmeli le v bele zidove svojih sob in so imeli le malo fizičnega kontakta z osebjem doma. Manjkalo jim je dotikanje, cartanje in božanje, ki bi ga v normalnih razmerah dobili od svojih staršev. Berne je izbral besedo stroke (božanje), ki se nanaša na potrebo otroka po dotiku. Kot odrasli, še vedno hrepenimo po fizičnemu kontaktu. Naučimo pa se tudi nadomestiti fizični dotik z drugimi enotami prepoznavanja. Nasmeh, kompliment, mrk pogled, žalitev – vse to so znaki, ki kažejo, da je bil naš obstoj prepoznan. Prepoznavna lakota je izraz, ki ga Berne uporabi za opis potrebe po prepoznavanju s strani drugih. Stroki so lahko verbalni (pozdrav, pohvala, žalitev,…) ali neverbalni (nasmeh, mrk pogled,…). Pozitivni stroki so tisti, ki jih prejemnik zazna kot pozitivne, negativne stroke pa zaznamo kot boleče. Iz tega bi lahko sklepali, da ljudje iščemo pozitivne stroke, izogibamo pa se negativnim. Vendar to ne drži. Morda jih je celo več! V realnosti je vsak stroke boljši kot noben. To idejo podpira tudi zanimiva študija o podganah. Dve skupini podgan so v laboratoriju vzgajali v identičnih praznih škatlah. Ena skupina je dobivala parkrat na dan elektrošoke, druga pa nobenega dražljaja. Na presenečenje eksperimentatorjev se je skupina, ki je dobivala elektrošoke bolje razvijala, kot skupina brez dražljajev. Tudi mi smo kot podgane, da bi zadovoljili svojo lakoto po dražljajih, uporabimo tako negativne kot pozitivne stroke. Kot otroci to instinktivno zaznamo. Vsi smo v zgodnjem otroštvu izkusili kako je ne dobiti pozitivnega stroka, ko si ga močno želiš. Tako smo iznašli različne načine, da dobimo negativne stroke, kljub njihovemu bolečemu učinku. Raje smo trpeli bolečine, kot ostali brez kakršnegakoli stroka (kar se predvsem odraža v družinah z nasiljem). V odraslem življenju pogosto preigravamo ta vzorec iz otroštva in nadaljujemo z iskanjem negativnih strokov. To je izvor nekaterih vedenj, ki se zdijo samouničevalna. Tukaj bi lahko dobili tudi prve odgovore, zakaj igramo. Namreč naš življenski scenarij (Skript) ves čas preverja ali je na pravi poti? Ali živimo tako kot so nas naučili starši? Če je vse po “planu” potem je vse Ok, če ne, povzročimo novo igro oziroma drugače povedano, naredimo situacijo okoli sebe tako, da bomo Ok.

Cilj vsakega scenarija je „smrt“. Ker je to osnovni cilj življenja, se nam pojavlja v skoraj vsakem trenutku življenja. Če napišem malo ironično: „Vse, kar počnemo, počnemo zato, da umremo“, kar bi drugače povedal, da veliko večina stvari počnemo proti svoji volji, počnemo jih zato, da ugodimo življenjskemu scenariju, ki je napisan tako, da ugajamo drugim. Zato smo prej zapisali, da morda celo večkrat iščemo negativne stroke, kot pozitivne. Dr. Eric Berne je transakcijsko analizo definiral kot teorijo osebnosti, ki nam prikaže psihološko strukturo človeka. Pri tem je uporablja tridelni model imenovan „model ego stanj“. Ta model nam tudi pomaga razumeti kako ljudje funkcioniramo in izražamo osebnost skozi vedenje.

Ego stanje je skupek sorodnih vedenj, misli in občutkov. To je način, na katerega manifestiramo del naše osebnosti v določenem času. Kadar se vedem, mislim in čutim v skladu z dogajanjem okoli sebe tukaj in sedaj in uporabljam vse vire, ki so mi na razpolago kot odrasli osebi, sem v svojem „Odraslem ego stanju“. Občasno se lahko vedem, mislim in čutim na načine, ki so preslikava odzivov mojih staršev ali drugih zame pomembnih oseb v obdobju odraščanja. Takrat sem v „ego stanju Starša“. Včasih se vrnem v način vedenja, razmišljanja in občutenja, ki sem jih uporabljal kot otrok. V teh primerih sem v „ego stanju Otroka“. Vsakič, ko vstopimo v komunikacijo  naslavljamo sogovornika izhajajoč iz enega od treh osnovnih stanj jaza: kot otrok, kot odrasla oseba ali kot starš. Tudi naš sogovornik se na nas obrača izhajajoč iz enega od naštetih stanj. Otrok in starš imata korenine v našem otroštvu, v preteklosti. Vemo, da nas preteklost zaznamuje; že Freud je dejal , da je otrok oče človeka. Otroštvo v marsičem določa naše odraslo življenje. Lahko bi celo rekli, da se ljudje rojevamo nekako na pol, drugo polovico pa ustvari vzgoja. Skozi vzgojo nastajajo naše notranje psihične strukture. Nekdo, ki ima zelo stroge starše, bo verjetno zelo strog tudi sam do sebe. In nasprotno. Za otroka so lahko pogosto značilne vzkipljive reakcije, podobne tistim v otroštvu; starš se po drugi strani “vrača” v otroštvo s posnemanjem vedenja starševskih likov. Če lahko za starša in otroka v nas rečemo, da sta vezana na preteklost, to ne velja za odraslega. Odrasli ne posnema oziroma ne predstavlja vsebin iz preteklosti, marveč se odziva avtonomno, tukaj in zdaj. Njegovo vedenje je skladno z realnostjo trenutka. Vsi imamo vse tri oblike obnašanja in vsakič ko vstopamo v kako komunikacijo, uporabljamo eno od teh vlog. Če pogledamo globlje, bi lahko rekli, da je vlog še več. Ko smo starš, smo lahko negujoč starš, tak, ki hvali in boža, lahko smo jezen starš, ki prepoveduje in kritizira ipd. Enako je z vlogo otroka: prvi je lahko poslušen, drugi spontan in svoboden, tretji kljubovalen. Konkreten izbor je lahko v tej konkretni situaciji v veliki meri odvisen od tega, kdo je naš sogovornik, od njegove oblike komunikacije z nami. Če bo govoril z nami vzvišeno, se bo v nas hitro vzbudil kljubovalen otrok.Izbor stanj jaza v osnovi ni naključen, odvisen je od posameznikovega doživljanja samega sebe in minulih osebnostnih izkustev. Ljudje se sicer v večini primerov obnašamo spontano, zlasti če ne poznajo teh teorij. Komunikacija se lahko tudi močno zaplete: če, denimo, naš sogovornik na napad starša odgovarja iz starša, se pogovor lahko hitro konča s prepirom. Če eden pogovor nadaljuje kot otrok je takoj v podrejenem položaju. Tovrstno komunikacijo lahko prekinemo le, če se zavedamo dogajanja, kar pomeni, da se postavimo iz teh vlog, torej da smo ves čas odrasla oseba. Če torej želimo živeti brez iger, moramo rešiti vse zamere s svojimi starši!

In na podlagi teh ugotovitev ter na osnovi večletnih izkušenj na področju svetovanja srednjemu in top menedžmentu, razumevanja fizikalnih zakonitostih in poznavanja znanstvenih metod s področja obvladovanja procesov, informacij in zaposlenih, je Milan Krajnc kot pomoč podjetjem oziroma organizacijam razvil dinamični model vodenja, ki omogoča nevsiljiv način uvajanja sprememb v sistem. Z dinamičnim modelom vodenja tako lahko vse zaznane anomalije identificirate in preoblikujete na način, ki je sprejemljiv tako za vodstvo kot za zaposlene. Z njim omogočite razvoj delovnega okolja, ki hkrati spodbuja tudi osebno rast zaposlenih. Tako dinamični model vodenja ni zgolj orodje za uvajanje sprememb v podjetje, ampak je predvsem način dela in komuniciranja v podjetju, kjer je jasno opredeljeno, kdo kaj dela, kdo za kaj odgovarja, kdo komu kaj sporoča ter na kakšen način se informacije predajajo naprej. Dinamični model vodenja je mogoče uporabiti v turbulentnih časih, takrat, ko si rečemo, da so edine stalnice spremembe, prav tako pa je učinkovit tudi v mirnih, stabilnih obdobjih, če se želimo podati na pot sprememb in posledičnega napredka.
Dinamični model vodenja se je izkazal za izredno učinkovit model komuniciranja med direktorji oziroma predsedniki uprav ter zaposlenimi v podjetjih, uspešno pa je preizkušen tako v domačih organizacijah, kot tudi v tujini.

Dinamični model vodenja, preprečuje, da se nerešeno otroštvo vsiljuje v poslovne odločitve, zato bi lahko rekli da »Danes lahko podjetje iz krize reši psihoterapevt, ne ekonomist«.

 

*- Milan Krajnc je po oznovni izobrazbi tehnik in fizik, a je svoje znanje nadgradil s psihologijo, psihoterapijo in kriznim vodenjem. Tako danes v večini dela kot psihoterapevt za podjetja. Pišete mu lahko na official@milankrajnc.com.


If you want solutions for your problems, please contact me:

ga.g.

About the Author:

Milan Krajnc is an expert in solving the challenges that arise from the interaction of different personality types within a company or organisation of any size and scope, from local to national levels. He is able to complete projects that are already being undertaken as well as initiate transformation from the very beginning. He seeks out the root of a problem and eliminates it. He is the creator of the Dynamic Leadership Model.

Leave A Comment