Kdo sploh »vodi«?

By | 2019-02-15T23:19:29+00:00 februar 15th, 2019|0 Comments

Že 20 let se ukvarjam z reševanjem kriz, vendar tako, da vedno poiščem vzrok, za nastanek. In seveda vedno, res vedno pridem do vrha, do direktorja in potem posledično do njegovega otroštva.

Torej, kakorkoli gledam, je problem v vodju, podjetje je slabo vodeno, kar je vrok za vse krize v podjetju. Ampak bolj, ko se ukvarjam z vodji, se vedno bolj sprašujem kdo sploh vodi podjetje.

Zelo dolgo sem mislil, da podjetje vodi direktor,  sedaj že dolgo vem, da ga direktor še naj manj vodi.

Zato si danes zastavljam vprašanje, kdo sploh vodi? Vodja bi naj bil vedno tisti prvi v veliki večini bi naj to bil moški.

V bistvu bi res bil prvi vedno tisti, ki je najmočnejši in najbolj usposobljen oz. ima najbolj izostrene čute. Vodja je neke vrste samo zunanji senzor, dobiti mora najbolj kvalitetne informacije, da se lahko odloči. Tako bi naj tudi bilo v partnerski vezi med moškim in žensko.

Moški bi se naj odločal. Pa se res?

Splošen pregovor velja, da se na koncu vedno odloči ženska, tudi če moški misli, da se je odločil, se je ženska; ampak je to tako spretno skomunicirala.

Torej lahko bi rekli, da odločitve sprejmejo v ozadju, da vodi nekdo iz ozadnja, ne tisti na vrhu.

Da, vodi vedno celotna ekipa.

Kadar misli direktor, da je vse odvisno od njega, naredi največjo napako! Vodenje je vedno timsko, on je le tisti, ki je »najmočnejši« in dela prostor in opazuje, ampak nobene odločitve ne bi smel sprejeti sam, vedno s posvetom in konsenzom.

Ampak resnica je žal taka, da direktor misli, da je za vse sam in na koncu res ostane sam. Sodelavci nimajo občutka, da so kaj vredni, niti da imajo kakšno odgovornost, ker s takšnim obnašanjem namreč vse delo in odgovornost potegnejo nase… in potem, namesto, da bi bili zaščitniki do podjetja s tem, ko vidijo najdlje; postanejo največje tveganje, saj so preobremenjeni in več ne vidijo vseh nevarnosti.

Namreč če je tisti »prvi« zato, ker vidi najdlje, mora imeti svoj »um« prost, da lahko hitro uvidi vse nevarnosti, priložnosti ter logično razmišlja. To je namreč osnovni namen tistih »prvih«.

Zato so direktorji krivi za vse, ker ne zaupajo. V prvi vrsti ne zaupajo sebi in potem poslednično ostalim.

To lastnost, bi morali prepoznati že v začetku, ko izbiramo direktorja, razen če nismo sami direktorji in lastniki. Potem moramo biti toliko pogumni, da damo sami sebe testirati. Je kdo?

Če ugotovimo, da smo sami takšni, potem moramo sprejeti določene organizacijske ukrepe, sami pa si moramo drugače organizirati dan.

Predvsem pomembno je da imamo zjutraj in konec dneva sestanek sami s sabo, kjer vedno naredimo analizo svojega dela in kaj je takšnega kaj bi lahko naredili drugi. Vse kar je dela za druge, v začetku tedna predamo, na prvem sestanku; konec tedna pa preverimo, kaj je kdo naredil. Seveda mora direktor tudi pri tem sodelovati, da pove, kaj vse on misli v tem tednu narediti, tako da sodelavci slišijo, če je mogoče tudi kaj za njih 😉

In zakaj so direktorji takšni?

Direktorje v veliki meri vzgojijo njihovi starši že v zgodnjem otroštvu. Predvsem so to otroci, ki dobijo zelo malo pohvale, a v bistvu potrebujejo veliko pozornosti. Otroci iščejo različne načine, da dobijo pozornost, predvsem v takšni obliki, da staršem čim bolj ugajajo in naredijo vse najboljše… samo da so pohvaljeni. In tako se rodi bodoči direktor, ki vse hoče sam…

 

Kadar direktor želi čim več stvari narediti sam, je zelo slab direktor in predtavlja za podjetje veliko tveganje.

Tisti, ki pa je zelo malo vpleten v operativo in se veliko ukvarja s strategijo; dnevne in strateške odločitve pa sprejema skupaj s sodelavci, pa je v bistvu zmagovalec.

 


If you want solutions for your problems, please contact me:

ga.g.

About the Author:

Milan Krajnc is an expert in solving the challenges that arise from the interaction of different personality types within a company or organisation of any size and scope, from local to national levels. He is able to complete projects that are already being undertaken as well as initiate transformation from the very beginning. He seeks out the root of a problem and eliminates it. He is the creator of the Dynamic Leadership Model.

Leave A Comment