Fant z nahrbtnikom (Avtoportret)

By | 2019-01-29T12:01:30+00:00 januar 29th, 2019|0 Comments

Občasno, ko nekoga pokličem iz moje preteklosti in vprašam če me se še spomnijo; v večini dobim odgovor: »Ja seveda, fant z narhtnikom, ki je bil vedno malo drugačen…« Tisto »malo drugačen«, ne upam niti vprašati, kaj pomeni. Tega nahrbtnika se pa spomnim, čeprav nisem vedel, da je toliko ljudem padel v oči… V začetku srednje šole, sem kupil »vojaški nahrbtni«, ki so ga vglavnem uporabljali lovci in ribiči. V bistvu je bil ribiški, ampak se vojaški lepše sliši. Nosil sem ga v šolo, srednjo šolo in potem še na fakulteto… na koncu je že bil »malo« oguljen, ampak nikoli se ni strgal in vedno mi je bil zvest in očitno je vsem ostal v spominu in nekega dne, sam ne vem kdaj je odšel v večen spomin.

In če me vprašate, kaj sem nosil v tem nahrbtniku… razen šolskih potrebščin, ne vem… ampak sem ga imel vedno s seboj in vedno sem imel nekaj v njem… in vedno sem nekaj rabil… kot ženske torbice… vedno nekaj rabijo… ampak sem imel samo en nahrbtnik. In vedno sem v tem nahrbtniku imel nekaj, za vsakega… tako, kot danes za vsakega najdem rešitev v besedah ali dejanjih. Očitno sem že takrat bil kot nek dedek mraz, ki pa je darila delil samo “pridnim”… jaz pa sem v zameno dobil nove življenjske izkušnje.

Spomnim pa se, da sem v tem nahrbtniku imel  tudi zapiske, stalno sem delal zapiske svojih misli, idej… skratka v njem sem imel vedno vse kar sem potreboval za »preživetje«.

V zgodnem otroštvu sem zaradi nasilja v družini bil ves čas  v nekem krču in nikoli nisem mogel izražati to kar mislim in čutim, nikoli nisem popolnoma zaživel to kar sem mislil da sem… in tako iz življenjskega obdobja v drugo obdobje, vedno po istem vzorcu, dokler se nisem nekega dne odločil… da ne glede na situacijo enostavno pustim vse… in grem. Manj kot umreti ne morem, saj sam sebe počasi ubijam, umiram na obroke in nisem se rodil zato, da bom umrl, temveč, da bom živel. Ves ta čas, pa je moj edini svet, brez mej… bilo pisanje… in sem pisal in pisal… in pisal…

V javnosti sem veljal za tihega in zadržanega, predvsem pa mirnega… ampak v resnici nisem tak. Ves čas sem bil v krču in videz umirjenosti je bil le ščit… v bistvu sem se naučil biti miren. Vsi, ki so že takrat brali moje zapiske, pesmi… niso mogli verjeti, da gre za isto osebo.

Zato sem čas, ko sem bil zaprt v samega sebe, iskoristil za raziskovanje svojih globin, potencialov… samega sebe sem zelo dobro spoznal.

Zato imam, še danes »težavo« z zunanjim svetom, da malo ljudi spustim do sebe, kar se je predvsem kazalo v mojem javnem nastopanju, kjer sem vse kar sem mislil povedal v 5 minutah in ni mi bilo jasno kako naj naredim predavanje 20 minut, kaj naj govorim… no danes pa imam svojo šolo, kjer predavam o temi, ki sem jo včasih povedal v 5 minutah, danes pa to razlagam v 75 urah. Tako zelo sem se odprl in razgovoril, toliko vsega se je skrivalo v meni… samo sprostiti sem se moral.

Enak pojav srečamo v vesolju, ki se imenuje »Veliki pok« vso vesolje je nekoč bilo v velikosti šivankine glavice, potem pa je nekega dne samo eksplodiralo in nastala je vsa lepota, ki jo danes opazujemo in odkrivamo… ki pa je v psihološkem pomenu v bistvu naša notranjost.

Zato je pomembno, da nekaterih idej in misli takoj ne izgovorimo, temveč da pustimo da v nas dozorijo; namesto, da bodo hitro izrečene besede okoli sebe vse porušile, lahko pridejo čez nekaj časa ven iz nas kot nekaj najlepšega.

No jaz sem skoraj predolgo to pustil v sebi, zato mi sedaj nekatere stvari gredo počasi. Da stvari zelo počasi dojemam in jih tudi zelo počasi počnem, tudi gibljem se tako… to velikokrat slišim… ampak, ko se obrnem je za mano res toliko narejenih in ustvarjenih stvari, kot da sem enkrat vmes umrl in se ponovno rodil.

To če delam počasi še ne pomeni, da delo ni narejeno, je pa veliko hitreje narejeno, kot pri tistih ki non-stop hitijo in veliko govorijo. Tako da rek »Počasi, se daleč pride!«, zame popolnoma velja. Ta moja počasnost, pa oživi med plesom in hitrim tekom… tam pa dam maksimalno od sebe… drugače pa mi je škoda energijo »trošiti« za nekaj kar ne potrebujem.

Uvidel sem, da je zelo pomembna »potrpežljivost« v življenju. Potrpežljivost je v bistvu čas dozorevanja idej v dejanja. V kolikor nismo potrpežljivi in želimo ideje takoj uresničiti, je velika verjetnost, da se dejansko ne bodo nikoli uresničile, ampak bo le veliko časa izgubljenega, da o energiji ne govorim. Ljudje imamo veliko idej… in če jih pustimo da dozorevajo… potem se v nas rodi trden temelj in lahko vzporedno več velikih projektov izvajamo. Potpežljivost  v osnovi pomeni spoznavanje samega sebe oz. odzivanje na novo idejo. In s tem, ko se poistovetimo z njo v sebi; pomeni, da smo sami sebe dovolj dobro spoznali in jo prilagodili tako, da jo lahko v skladu s svojo »naravo« vodimo/upravljamo. In če nekaj dobro poznamo to tudi z lahko in spontano upravljamo.

Če si seveda želite tudi sami tako reagirati, pa dobrodošli v šolo PSIHOTERAPIJA, ZA LASTNO UPORABO 😉

Sem pa ravno v času tega razmišljanja, prebral Rdečo knjigo, C.C. Jung-a, ki velja za temelj psihoanalize v bistvu nek priročnik za razumevanje čustvenih pojavovo. Gre za avtobiografijo, kjer opazuje opazovanje samega sebe v času lastnega raziskovanja, ko se je namerno oz. v namen znanosti »vrgel« v različna stanja in potem vse to opazoval skozi svojo strokovno znanje. V bistvu je empirično utemljih teze svojega učitelja Sigmund-a Freud-a.

Sam sem šel skozi podobne »eksperimente«, vendar tega nisem počel zavestno ampak me je metal tok življenja skozi vse te faze, dokler se nisem dovolj spoznal in ugotovil, da lahko sam upravljam s svojim življenjem.

Nikoli si nisem želel živeti v temi, ki sem jo občutil v otroštvu, čeprav sem vedno želel ven, sem ponavadi odšel v še bolj temen prostor. Zato sem vedel, da moram narediti nek most, rešitev iz tega… in tako po prebrani knjigi vidim, da je moje delo neka nadgradnja Jungovega temelja. Meni je predvsem pomagalo znanje fizike, dobro poznavanje narave na zemlji in v vesolju, saj sem tako hitro prišel do aplikativnih rešitev in tako je nastal MODEL OSEBNOSTNE SPREMEMBE (SIRIUS PERSONAL TRANFORMATION) in potem v nadaljevanju DINAMIČNI MODEL VODENJA (THE DYNAMIC LEADERSHIP MODEL).

Ugotavljam, da je dobro da sebe dobro spoznamo, vendar moramo poazirti, da ne ostanemo v tej svoji preteklosti, temveč se moramo v določenm trenutku in spoznanju takoj odcepiti in skočiti v sedanjost, da lahko gremo v prihodnost. Torej spoznavanje preteklosti je pomembno za spoznavanje samega sebe, vendar »preveč« je lahko izguba aktualnega življenja.

Tako sedaj ugotavljam, da v bistvu se je iz te moje teme rodilo veliko stvari oz. če bi dejal, kaj je dodana vrednost druženja z mano, za tiste ki se odločim in to znajo ceniti:

  • ugotovite, da je življenje lahko tudi preprosto,
  • zelo dobro spoznate sebe,
  • v vseh krizah oz. kritičnih situacijah začnete vidite preproste rešitve,
  • maksimalno izkoristite čas in ni več praznega prostora,
  • ves čas se razvijate in napredujete, ter ni več zastojev v življenju,
  • ves čas so jasni cilji,
  • poslovni cilj je podrejen osebnemu,
  • ločite osebno in poslovno življenje,
  • ni negativnega stresa,
  • jasna komunikacija,
  • enakomerno razporejena odgovornost,
  • živite svoje sanje.

Seveda nimam čarovne palčke, oddajam pa to energijo, ki ima takšno frekvenco in to vzpodbuja v vsakem posamezniku. In vsa ta svoja znanja izkušnje sem prenesel v model, ki deluje neodvisno od mene. Torej to je začetna koda SIRIUS PERSONAL TRANSFORMATION, ki jo vsak prejme, ko se odloči za ta proces.

In to se je ves čas skrivalo v tem nahrbtniku za vsakega od vas, dragi prijatelji.


If you want solutions for your problems, please contact me:

ga.g.

About the Author:

Milan Krajnc is an expert in solving the challenges that arise from the interaction of different personality types within a company or organisation of any size and scope, from local to national levels. He is able to complete projects that are already being undertaken as well as initiate transformation from the very beginning. He seeks out the root of a problem and eliminates it. He is the creator of the Dynamic Leadership Model.

Leave A Comment