Usedel sem se na hrib in pod seboj opazoval jezero… oči sem imel še komaj odprte, saj me je prehlad čisto zdelal… klub, temu da je Sonce še vedno zelo močno grelo, sem sam ves premražen. Naslonil sem se nazaj in zaspal…
… sanjal sem velikega belega orla, ki je krožil nad mano… ne vem kakšno sporočilo mi je prinašal, imel sem le občutek, da me dviga iz nečesa temačnega.

Pred tremi leti, ko sem nekako začutil, da več nimam stvari v svojih rokah in so mi začele stvari polzeti skozi prste, tudi če sem nekaj že držal v roki… sem zdrsnil v globoko temno luknjo… kjer sem bival nekaj let in nikakor nisem našel ven izhoda… mislil, sem namreč, da bom ven prišel na isti način, ko sem padel not… ampak, s tem sem luknjo samo še poglabljal.

Dokler nekega jutra nisem videl, da sem že do vratu v vodi… in samo še en usoden korak in bom pod vodo, kjer mi ostane samo še nekaj sekund rezerv zraka in potem, zavedno izdihnem …

… da tako daleč sem bil… ampak, ko danes gledam nazaj, vidim, da nisem bil edini, da jih je bilo v istem položaju veliko, nekateri še danes živijo… velika večina pa jih je še vedno v krču…

No jaz nisem več v krču in s te krize, sem prišel ven po popolnoma drugačni poti, kot sem padel not.

Popolnma sem se odmaknil od posla oz. izkanju rešitev. In sem se predvsem osredotočil na športne aktivnosti, kulturne dogodke in druženje s prijatelj… to kar mi je v času poslovne poti, tudi manjkalo. Vse te aktivnosti, so v meni pričela ponovno vzbujati veselje do življenja, ustvarjanja… posel več ni postajal pomemben….
Dve leti sem bil odsoten iz poslovnega sveta, ljudje me niso pozabili, le spočili so se malo od mene… cena mi je zrasla in ostali so samo tisti, kvalitetni…

Takrat sem bil v krču in bil prepričan, da še vedno moram vsemu slediti, biti vsepovsod prisoten, biti 24 ur na dan online… in da bom brez mene svet propadel, kjub temu, da sem jaz ob vsem tem propadal. Enkrat sem to moral spostiti, saj enostavno več nisem fizično ne psihično mogel tako živeti.
Vsak dan sem še na en hrib… se vsak dan poskušal družiti s prijatelji in vsaj enkrat na teden biti na kakšnem koncertu, predstavi ali galeriji… v sebi sem namreč moral popolnoma zamenjati svet življenja… da ne živim samo za denar, temveč da živim, zato, da živim.

Potem, sem ponovno pogledal, nazaj in naprej… kaj je bilo dobrega in kaj bi želel početi… pa sem videl, da še vedno isto, kot sem; potrebno je le orodje popraviti in obnoviti, ni potrebno kupiti novega…vse je še vedno isto, kot prej, le da sem malo zamenjal vrstni red. In, ko sem si bazo znanja, naredil dovolj trdno, je vse ostalo pričelo prihajati, samo po sebi, le prostor, sem moral narediti zato..
prej sem v mislim, ves čas razmišlajal samo o poslu… a se je en dan nasičilo, in ni ga več bilo… kultura, šport in druženje, pa mi je v mislih naredilo prostor, za nove poslovne izzive, le da tokrat niso več prioriteta in prihajajo sami po sebi.

Namreč, ta naš nevidni svet…. ki dejansko kreira, naše zunanjost… potrebuje močne občutke, a zato potrebujemo prostor… zato mora naše žiljenje biti raznoliko, predvsem pa nikoli ne sme biti v ospredju denar ali posel, to pride samo po sebi… seveda se to lepo sliši, vendar v življenju moramo v prvi vrsti uživat, tako sploh čutimo, da živimo… v kolikor tega ni, nikoli ne bomo imeli podpore v življenju za vse kar potrebujemo na svoji poti.

Zaprl sem oči…in iz mene se je vlil vročinski val, oči in nos so bile polne… končno sem se sprostil, ko sem naredil ta prehod iz poslovne kletke v življenje.

In kar sem spoznal… Angeli so tudi v Človeški podobi, ko ga potrebuješ, ti pride nasproti.

Hvala vsem!