… v preteklih dneh sem spoznal Parzivalovo zgodbo, vitezu okrogle mize, ki je varoval sveti Gral… in zelo hitro vidiš, da zgodba stara tisoč let, je šele danes aktualna, saj smo prišli v čas, ko skoraj vsak od nas išče svoj sveti gral… v bistvu išče samega sebe. In ko sem šel po tej zgodovinski poti Parzivala, sem dejansko srečal samega sebe… imel sem občutek, da se je tema spremenila v luč in da sem sedaj odrešen in sedaj bom pričel končno živeti…

» Legenda o Parzivalu- vitezu okrogle mize kralja Arturja, iskalcu in kralju Svetega Grala, sega v 9. stoletje, v čas pred Karantanijo. Svojo mladost je Parzival preživel na gradu Borl (Ankenstein).
Legenda o Parzivalu je bila zapisana v 13. stoletju. Avtor dela je nemški srednjeveški trubadur Wolfram von Eschenbach, ki že v začetku pesnitve ironično opozori, da ne zna pisati, da ne pozna niti črk. V obsežni pesnitvi, ki zajema preko 24.000 verzov, se prepleta skrivnostna zgodba o iskanju smisla življenja, o duhovni rasti, ljubezni, odraščanju in modrosti.
Ali ni vsakdo izmed nas nekakšen “Parzival”, saj so to vprašanja, ki si jih zastavljamo in zgodba, ki se vleče kot rdeča nit, tudi skozi naša življenja?
Kakorkoli, W. von Eschenbcha danes ob D. Alighieriju uvrščamo med dva najpomembnejšega srednjeveška pisca. Eschenbachovo delo Parzival je bilo zapisano pred natanko 800 leti. Je sedaj pravi čas, da Evropa spozna svojo identiteto in prebrodi moralno krizo- krizo vrednot, ki pesti ves svet 21. stoletja? (viri: Miha Pogačnik- predavanje; predstavitev projekta TERRA PARZIVAL, dvorec Štarenberg; 7. X 2011) http://www.atropa.si/parzivalova-dezela-zakladov/«

… čez 14 dni pa sem se podal v Paklenico, nek naravni biser Dalmacije (kje so snemalo filme o Winetuju), kjer ponovno začutiš ob telesnem naporu, neko psihološko razbremenjenost, osvoboditev nekega bremena… V bistvu bolj ko hodiš v to notranjost in videvaš to lepoto, bolj imaš občutek, da spoznavaš samega sebe in ugotavljaš, kako si notranje lep in da vse kar potrebuješ je v resnici v tebi.. narava pa je le odsev tvoje notranje lepote…

… in potem se vsedem ob morju in razmišljam… ali bom sedaj tako vsakih 14 dni iskal, različne gorke poti, votline, kjer bi se naj nahajal sveti Gral… moje bistvu in bom potem po vsakem obisku mislil, da sem vedno znova odrešen….

…nič mi ni več bilo jasno…kdaj se bo končno našel samega sebe in nehal tekati za zgodbami in na koncu bil še bolj utrujen in še bolj zgubljen?

Pravzaprav je zgodba zelo enostavna… nikoli se ne bomo našli, ker se vedno iščemo…, to je nekako tudi poslanstvo vsakega človeka tukaj na zemlji… v bistvu se vedno raziskujemo in spoznavamo samega sebe… in to moramo vzeti, kot jutranje umivanje, kot kosilo… skratka, to je v bistvo del življenja, a ni to celo življenje… zato je pomembno, da svoje spremembe, spoznanje o sebi, vzamemo samo kot del aktivnega življenja… enkrat manj, drugič več… in tako kot smo po kosilu, siti in se bolje počutimo, kot se bolje počutimo po rekreaciji… tako se bolje počutimo po vsakem odkritju sebe… torej odkrivanje samega sebe in nova spoznanja, niso čudeži, so le koraki naprej k samemu sebi…

… v bistvu smo mozaik, ki ga sestavljamo po koščkih….

… zato v življenju ni čudežev… je samo življenje….

… življenje v življenju pa izgubimo takrat, ko smo fokusirani v samo en segment in pri tem pozabimo ostale segmente…

Življenje, je sestavljeno iz nešteto segmentov in vsak mora biti enakomerno zastopan v njem… v kolikor se osredotočimo samo na eno stvar, pričnemo izgubljati ostale segmente in s tem tudi občutek življenja… čas mimo nas kar odrvi, pa se tega niti ne zavedamo… zato si lahko privoščimo izlete, ki gredo v določen  segment, ne smemo pa tam predolgo ostati…

… če sem sedaj odkrit, nisem prepričan, da sem napisal to kar si želim povedat… v sebi čutim, da sem nekako pričenjal razumeti bistvo življenja… in bi ga rad delil z drugimi… ampak ne vem, če je to spoznanje že dovolj zrelo, da ga lahko tudi delim… tisti, ki ste razumeli sporočilo…. in tisti, ki ga še niste… bom o tem pisal naslednjič, ko spet obiščem kako luknjo 🙂