Zjutraj mi na vrata potrka gospod, katerega sem poznal samo z medijev in govornika na raznim prireditvah, bil je v pravem pomenu gospod… dejal je, da se je prišel malo pogovoriti… da me sicer večkrat vidi, da hodim po njihovih pisarnah, vendar me nikoli ni nič vprašal, le poslušal je kaj počnem… in sedaj se mu zdi, da sva zrela drug za drugega…

Dejal, je da se je do pred kratkim počutil popolnega, srečnega… imel je občutek, da živi polno življenje, žena, družina, posel, kariera… prijatelji, nič mu ni manjkalo…. pred mesecem dni je dopolnil 55 let in nekako je začutil, da sta se z ženo pričela starati… kar mu je bilo v ponos, da je z nekom ki ga še vedno privlači in jo obožuje in ona to čuti… malo ga je sicer zgrabila panika, da gre proti koncu, vendar hkrati sreča, da je teh 55 let preživel srečno in zadovoljno in da ni bilo niti trenutka žalosti ali nejevolje v njegovem življenju…. do predkrakim.

Namreč ta občutek miniljivosti, ga je nekako dobil na levi nogi.. ni si znal tega razložiti… ko je videl, da so otroci odrasli in samostojni, z ženo še sicer morata delati vsaj pet let, potem pa po nekem ustaljenem ritmu.. čeprav so tukaj potovanja in prijatelji… vendar časovnica je vedno krajša in enkrat se bo njegov čas končal…razmišljal je kako bi si to podaljšal, čeprav je vedel, da to ne gre… ampak vseeno, vsaj ta občutek, da bo nekaj večnega… to je iskal… čeprav je napisal veliko knjig, režilal filme… in s tem bo ostal večno zapisan, vendar on je iskal notranji občutek, da ga bo on živel…
… v iskanju tega občutka in razmišljanja, je na zagovoru diplome, kjer je bil predsednik komisije, v eni od svojih študentk, videl to večnost… in ji po zagovoru diplome, ponudil službo in nadaljevanja študija v njegovem kabinetu… seveda povabilo ni bilo iskreno, da bi ji želel boljšo prihodnost… predvsem je želel spoznati ta občutek… in ko je naslednji dan prišla na pogovor, sta klepetala več kot 10 ur in tega nista niti opazila… na koncu ji je dejal, da gre na službeno pot in če gre čez dva dni zraven… in tako sta preživela skupaj 10 dni, in se nista odlepila drug od drugega… v bistvu se je ona zaljubila v avtoriteto in rešitelja, on pa v ta občutek večnosti oz. brezskrbne mladosti, ko imaš občutek, da nikoli nebo ničesar konec….naenkrat je imel občutek, da bo živel 3 x dlje, da je tudi on star 20 let in v bistvu je kar na vse pozabil…

… gledam, ga pa kaj to meni razlaga.. ok, saj sem psihoterapevt, pač se je zaljubil in kaj… glede nato, da je vse obvladoval, nevem če sem jaz ravno pravi naslov… ampak sem ga še kar naprej poslušal in si mislil, če bi jaz imel tako srečo, z eno žensko do konca življenja…

…veste, pravi… nisem v dilemi, ali pustiti ženo in vse, popolnoma mi je jasno, da se bom imel fino, morda leto ali dve… potem pa me čaka pekel do konca življenja… spoznal sem občutek in videl, da je lahko zelo lepo, vendar bom ostal zraven žene, ker mi tam nič ne manjka in še vedno me privlači… muči me to, ker ne vem kako zadržati ta občutek, ali kako ga prerasti, da sedaj ko to poznam, vedno znova in znova zapletal v različne veze. Tistih 14 dni je bilo čudovitih, vendar notranji mir, ki sem ga imel 55 let, pa se s tem ne da primerjat.

Ta notranji mir, si bom že vzpostavil nazaj, vendar očitno je v meni nekaj, kar mi povzroča nemir, kar do sedaj nisem poznal… morda mi tudi vi ne boste, dali odgovora, vendar mislim, da me lahko usmerite, v katero smer naj razmišljam…
hja… v bistvu so mi stric, dali težko nalogo, saj bi se lahko jaz od njega učil, ne pa jaz njega… ampak vseeno vzamem, kot izziv in se poglobim v njega. Po pogovoru iz njegovega otroštva sem doumel, da nikoli ni sanjaril, ker kar si je zamislil… čeprav ni bil razvajen je dosegel ali dobil… nikoli ni imel imaginarnih sanj, živel je zelo realno, tudi v pričakovanjih… nikoli ni sanjal o velikih stvareh… v bistvu se mu je to prvič zgodilo, ko je pričel razmišljati o večnem življenju… dejal, sem mu, da sva za sedaj končala in da se zvečer ob 23h dobiva na Kalamegdanu, tam, kjer se vidi sotočje… malo me je čudo pogledal, vendar je samo potrdil.
**************

Bila je jasna noč in njegove postave nisem mogel zgrešiti, ko se mi je približeval… tukaj sem, kot ste želeli, pa me res zanima, kaj ste naštudirali… ja, bistvu nisem nič naštudiral, ugotovil, sem, da v življenju nikoli niste bili spontani, in da ste imeli vse natančno planirano in zelo vojaško ste organizirani, da ste lahko vse to dosegli… in vaša duša je pri tem skoraj umrla… nikoli si niste pustili dihat… in zato sva se sedaj dobila tukaj, tako spontano, brez plana… vidite tiste zvezde… sedaj ko gledava proti njim, jih morda sploh več ni…. vendar midva jih vseeno že vidiva, ker samo njihova senca prihaja do nas, njihov spomin, pripoved… to kar ste vi že ustvarili in se bo še dolgo po vaši smrti govorilo o vas… takšni ste kot zvezde… zvezde nič ne izvajajo planirano, samo po nekih v mejah naravnih zakonov, se vse dogaja, procesi se dogodijo, ko so stvari zrele… in enako je naše življenje… vse lahko gre po naravnem tiru in vse se zgodi, ko je zrelo… ali kot pravijo, ko je čas, za to… torej, če želite imeti še vedno isti občutek in to vsak dan… potem si odpnite kravato in ponovno pričnite osvajat svojo ženo, več bodite na piknikih v naravi in večkrat zaglavite s prijatelji na pivu… prišel je čas, da pričnete živeti.

Nasmejal se mi je in iz žepa potegnil dve pivi… A Nikšićko pijete.. a ne… veste, že na poti sem sem razmišljal o tem, kar ste mi sedaj povedali, samo potrdili ste mi… in tako sva na obzidju pričakala jutro in odšla dol na Malo Savo še na Kavo… kot včasih v študentskih časih.