Vloga nadzornega sveta v podjetju je veliko večja, kot jo danes predstavljajo mediji oz. se je zavedajo člani NS in vodstvo podjetja.

Člani nadzornega sveta v podjetjih so predstavniki kapitala, ki izberejo predstavnike, kateri vodijo podjetje. Člani nadzornega sveta, bi naj jasno predstavili cilj kapitala, vodstvo podjetja, pa bi na podlagi cilja naredili pot (strategijo) do tega cilja. NS bi naj to pot potrdil in nato samo nadziral izvajanje, če pa pride do sprememba načrta, ga mora NS odobriti. Nikakor pa se ne sme spuščati v operativno vodenje podjetja. Vloga nadzornega sveta v podjetju je veliko večja, kot jo danes predstavljajo mediji oz. se je zavedajo člani NS in vodstvo podjetja.

»Pa saj ni res, ko je imel predstavitev, se je predstavil v idealni luči, tudi njegove reference, so kazale, da je daleč najboljši. Dejal je, da potrebuje 3 mesece, da spozna podjetje in potem bodo rezultati hitro vidni. Res nismo nadzirali in smo prvi nadzorni svet sklicali šele po 6 mesecih. Skoraj me je zadela kap, ko sem videl vabilo, da želi dokapitalizirati podjetje, ne pa da bo pokazal prve pozitivne rezultate. Še večji minus je naredil in to je tudi vse kar je naredil, sedaj pa želi še več denarja, pa danes več nikomur ne moreš verjeti na besedo, še reference niso več to, kar so bile. Ta mladina je čisto pokvarjena. Moja generacija je bila poštena, to kar smo obljubili smo tudi naredili, ne glede na okoliščine. Ta mladina, pa išče samo kako bo hitro zaslužila. Sploh nimajo delavnih navad. Gre se jim samo, da lepo izglodajo, da se o njih piše, rezultati pa jih ne zanimajo… bodo že lastniki dali denar. Res se ne morem pomiriti, zapravil je vse, za kar smo gradili skozi vso življenje.« se mi je pred časom razjokal predsednik nadzornega sveta, ki je hkrati bil tudi večinski lastnik prodajno-proizvodnega podjetja.

»Stari je popolnoma nor, obtožuje me, da sem mu ukradel denar, pa saj mi niti dihati ni pustil. Pred pol leta me je postavil za direktorja in od takrat naprej je bil vsak dan v moji pisarni. Po podjetju se je sprehajal in delegiral naloge, kot da je on glavni. Res, da je velik lastnik kapitala v tem podjetju, vendar jaz kot direktor za vse odgovarjam. Enostavno nisem uspel v miru zadihati, niti si nisem uspel ustvariti avtoritete med zaposlenimi, saj so še vedno njega priznavali za direktorja, jaz pa kot da sem veter. Vsi so se mu klanjali, delal pa ni nihče več. Enostavno nisem imel, kaj prijeti, kot da sem sam v podjetju. In potem mi ni drugega ostalo, kot da skličem nadzorni svet, kjer jim predstavim svojo sliko in hkrati zaprosim za dodatni denar, če ne bom moral vzeti kredite.« mi je potožil predsednik uprave, ki me je najel, da bi pomagal pri enakomerni porazdelitvi odgovornosti v podjetju.

Kaj se je pravzaprav dogajalo? Gospodje, ki so se počasi bližali sedemdesetim in so v svoji karieri akumulirani nekaj kapitala, so se odločili, da podjetje, ki so ga privatizirali, počasi predajo v vodenje mlajši ekipi. Naredili so razpis in izbrali najboljšega po njihovem mnenju in referencah. Vendar še preden je sploh lahko pričel delati in si sestaviti ekipo, mu je eden od lastnikov, vsak dan prihajal v podjetje, preverjal je, kaj delajo, kako se počutijo, tako zaposleni sploh niso mogli sprejeti novega direktorja za avtoriteto, saj je prejšnji direktor, vsakega posebej preverjal, kaj počne. Ker podjetje naenkrat več ni imelo pravega vodja, je na vseh nivojih pričelo popuščati, tako se je zgodilo, da v zadnjih treh mesecih niso prodali niti enega izdelka, porabili vse »rezerve« in porabili tudi vse limite. Tako direktorju ni nič drugega ostalo, kot da najame kredite ali pa lastniki dokapitalizirajo ali posodijo denar. Nadzorni svet, ki je bil sestavljen iz lastnikov in prejšnjega vodstva je bil seveda šokiran in enostavno niso hoteli slišati in razumeti, da v bistvu, vodenja sploh niso predali. In da so oni enako krivi za stanje v podjetju kot vodstvo.

Če pogledamo, kaj stoji v ozadju. Predsednik nadzornega sveta, ko je bil še v osnovni šoli je bil rahlo zapostavljen, vzor pa mu je bil sošolec Robert, ki je bil takrat največji frajer, sicer slab učenec, vendar zelo priljubljen. Zato je iskal priložnosti, kako bi se čim več družil z njim, delal mu je domače naloge, ga inštruiral, celo oblačiti se je pričel podobno, vendar je vedno bil le slaba kopija. Robert je bil še vedno največji frajer. Potem so se poti razšle, vendar se mu je ta spomin vtisnil globoko v spomin. In je ponovno oživel po skoraj 60 letih, ko je izbiral nekoga, ki bo upravljal z njegovim premoženjem oz. vodil podjetje. Na razpis se je prijavilo 10 kandidatov, vendar se je brez velikega pomisleka odločil za Darka, saj ko ga je videl, ga je takoj spomnil na sošolca Roberta. Takoj se mu je zdel idealen kandidat, sicer je ustrezal vsem pogojem, vendar psihološkega testa ni videl oz. se je odločil, da ga Darku ni potrebno delati. Zanašal se je na svojo intuicijo. V tistem trenutku ga je namreč zaslepil »kompleks« iz otroštva. Kjer je videl populističnega fanta, ne pa njegovih dejanj. Ker kot v otroštvu ni cenil pridnega dela in znanja, se mu je ta vzorec ponovil po več desetletjih.
Darko je bil izredno populistični direktor, znal je nastopiti, govoriti, ni pa si znal postaviti avtoritete, manjkalo mu je trde roke in predvsem strokovnega znanja.

Vzorci iz otroštva so v nas skriti več let in napadejo iz zasede, ko to najmanj pričakujemo. Predsednik NS je imel v otroštvu zelo nizko samopodob, staršem se je moral ves čas dokazovati in nikoli ga niso pohvalili, zato je tako zlahka skozi vso življenje padal na ljudi, ki so znali narediti dobro predstavo, vendar brez vsebine. Ker pa je bil priden in delaven, se je vedno znal postaviti na noge, vendar ga je ta negativna lastnost izdala takrat, ko več ni imel moči, da bi se ponovno postavil na noge.

Šele, ko so lastniki ostali skoraj brez vsega, so bili pripravljeni poslušati, o svojih spremembah.