Po sedaj že več kot 17 letih osebnega svetovanje in reševanju poslovnih kriz, še vedno nisem naveličan tega dela. Čeprav sem bil velikokrat utrujen in sem si dejal, da imam vsega dovolj in da ne morem več… sedaj ugotavljam, da sem bil utrujen samo od tistega, česar nisem želel početi. Občasno sem si privoščil različne poslovne izlete, kar je bilo, kot neka svežina, kot ljubica ob ženi… kar je bil dokaz, da nisem bil zadovoljen z načinom življenja, vendar sem utrujen postal, ko sem odšel preko meja; na PODROČJE, ki ni v mojem SRCU.

Namreč mirnega se počutimo, samo na tistem PODROČJU (osebno, poslovno….), ki je prirojeno v našem srcu, vse ostalo počnemo zaradi drugih, zaradi potrditve, ki jo želimo imeti… in če je ta želja premočna potem odidemo iz svojega PODROČJA. Tukaj ne govorim o coni udobja. Cona udobja je PODROČJE, kjer smo sicer »Carji«, v osnovi pa nezadovoljni, ker znotraj svojega PODROČJA, dobivamo zunanjo potrditev; vendar naše PODROČJE je veliko širše, zato se lahko svobodno gibamo po njem in smo še vedno dovolj varni, govorim o PODROČJU, o naši širini, ki nam je dana ob rojstvu. In raziskovanje tega PODROČJA (raziskovanje samega sebe) je dovolj veliko za vso življenje. In ko se gibljemo po tem PODROČJU, smo lahko srečni in zadovoljni vso svoje življenje. Kadar gremo na drugo stran, PODROČJE, ki ni naše, se pa pojavi nesreča, slabo počutje, neprijatelji… vse negativno. Tista druga stran, je v bistvu naša odločitev, ne pomeni, da so tam slabi ljudje in slabe stvari, temveč smo TO, mi v njih izzvali, oni so samo branili svoje PODROČJE.

Ampak, zakaj smo občasno nezadovoljni na svojem PODROČJU, kjer vse imamo, zakaj potrebujemo osvežitev… zaradi načina življenja, ker ne znamo ceniti vsega tega, kar nam je podarjeno ob rojstvu, vseh teh darov, vseh teh ljudi, ki so okoli nas, ki nam želijo najboljše. Preveč gledamo vstran od resnice, od tega kar je pred nami, kar imamo tukaj in teh malenkosti ne znamo ceniti. Kot na primer… Včeraj sem se sprehajal po trgovini s pohištvom in iskal rešitev za garderobo, pri tem pa gledal cene in se sam sebi čudil, kako sem lahko včasih za takšne stvari porabil milijone, zakaj se je bilo potrebno kazati, zakaj sem to kupoval za druge… in nato sem z malenkostjo rešil problem, ki sem ga imel. Samo zato, ker sem videl, kaj znam sam naredit, ne kako bi to videli drugi.

Da, lahko bi rekel, da sem se vrnil Domov, domov na svoje PODROČJE. Predvsem pa me je presenetil petkov pogovor. V pisarni se je oglasil par, ki je bil tik pred tem, da se preseli skupaj. Vendar sta bila v konfliktu zaradi vsak svojih prepričanj.

Njegova zgodba

Najprej sem poslušal njegovo zgodbo, ker je bil neučakan. Govoril mi je kako, ona ne upošteva njegov trenutni položaj, da imamo obilico dela in da se še slabo počuti, ker je trenutno slab položaj v gospodarstvu, predvsem pa mu teži, da se bolj posveča drugim ženskam, kot njej.

Tukaj nisem nič komentiral, le zahvalil sem se mu za razlago in nato še poslušal njo.

Njena zgodba

Saj ne morem verjeti, kaj slišim. Ves čas mu stojim ob strani in ga spodbujam, celo svoje urnike prilagajam njemu. On pa mene obtožuje, da mu težim. Včeraj mi je dejal, da mu je prav »pasalo«, da je šel s sodelavko na kavo za uro in pol, da se je malo odklopil. Jaz tega ne razumem, če mu je posel problem in so tam težave in ves čas iščejo rešitve, kako se potem lahko z istimi ljudmi še sprosti, Jaz bi mu morala biti tista, kjer se sprosti in imeti bi moral občutek, da sem svežina v njegovem življenju, ne pa da me jemlje kot težaka… kako bo šele, ko bova skupaj živela. In kakšna ljubezen to v resnici je? V najhujših trenutkih sva skupaj, se zabavava in smejiva… na drugi strani, pa sem mu jaz težak.

On se je obrnil proti njej in dejal… a je ljubezen?, kaj pa sploh čutiva, sploh ni bilo evforije. In takrat je njej zastal DIH, nanj je planila, kako zver, ga zlasala in zraven kričala… ti prevarant, manipulator… komaj sem ju spravil na razen.

Trajalo je 10 minut, da se je umirila in da je On ves prestrašen pogledal izza svojih dolgih las. Zazrl se je k njej in videl, kako obraz pokriva z dlanmi in pri tem joče. Veš nisem še te videl jokati, imel sem občutek, da si brez čustev, da se samo zabavaš ob meni, da se malo igraš in da me celo izkoriščaš. In ona je še kar naprej jokala. Objel jo je, kakor, da bi objel najlepši cvet, da ga ne bi poškodoval, a hkrati obvaroval.

Bila sta objeta vsaj pol ure in vmes sem zapustil pisarno, da sta bila sama.

Ko sem zunaj kadil Cigariljos, sem se zavedal svoje vrednosti in kjer v resnici sem delal napake sam pri sebi.

Svetovalci in trenerji življenja, nismo reševalci, ne rešujemo življenj. Vsakemu ki pride do nas, le pokažemo ogledalo, mu razširimo obzorje, vse ostalo mora narediti sam, ker to je njegovo življenje. Sam bo živel svoje življenje in sam bo na smrtni postelji.

Čeprav nas, klienti imajo za bogove in da smo brez problemov, smo v resnici samo ljudje, le da imamo svoje PODROČJE, da kažemo smer iz teme, ki so se znašli in če hočemo biti mirni pri svoje delu, moramo ostati, samo »smerokaz«.

In kakšna je resnica

Ravno je cigariljos (že tretji) počasi dogoreval, ko sta prišla skozi glavni vhod, »junaka« te zgodbe in se držala za roke. On je dejal, da vidi, da v njenih dejanjih samo slabo in nič dobrega, zaradi slabih izkušenj iz preteklosti, ker je tudi on imel takrat slabe namene. Sedaj že nekaj časa intenzivno dela na spremembah in želi postati popolnoma iskren, in ker se je v preteklosti tega veliko nabralo (slabih navad – izkušenj) je vse to projicira na partnerko. Uvidel je tudi, da so se mu pojavile težave pri poslu, ker je šel preko svojih mej, in da je sedaj pričel delati samo tisto, kar najbolje zna in da pri tem uživa. In da bo sedaj tudi na ves svet in okolico, lahko gledal še samo s svetle strani in, da ga več ne bo privlačila tema.

In kaj je ljubezen?

Videl, sem kako oba žarita in s kakšno lahkoto sta odšla, hkrati pa sem bil sam zadovoljen, ker sem videl, da se nisem spustil v reševanje njunih problemov, namesto njih, temveč sem le pokazal smer in ostalo sta rešila sama. Jaz pa sem ostal na svojem PODROČJU in gledal na področje, ki je zame prepovedano, ter pri tem ostal zadovoljen, miren in kasneje ugotovil, da sta sama od sebe plačala 10 x več, kot je bilo predvideno.

Seveda, sem se pri tem sam vprašal in kaj je Ljubezen, ali jaz to vem, ali sploh kdo ve?

Ljubezen smatramo za nekaj nadnaravnega, za magično silo, ki te doleti, kot Amorjeva puščica, okoli sebe vidimo svet v rožnati barvi, vse je kot v raju… in potem en dan, tega ni… a potem ljubezen izgine, ali to sploh ni bila ljubezen, temveč, je bila samo nekaj prevara, ki nas je združila z nekom, ki nam je smrtni sovražnik.

Sedaj po vseh življenjskih izkušnjah, prebranih in napisanih knjigah, nešteto poslušanih zgodb ugotavljam, da je dejansko Ljubezen, samo drugo ime za uživanje v dvoje.

Da lahko rečemo, da smo zaljubljeni, se morajo zgoditi naslednji pogoji:

Da drug drugega privlačimo, da imamo enak pogled na življenje, da je način življenja enak (jutranji, dnevni in večerni obredi), da se skupaj zabavamo, da… in ko vse to je in sta skupaj, je to ljubezen… sedaj pa se lahko rodi evforija, ki traja večno.

Dejansko obstaja »check lista,« na kateri piše, pogoji za ljubezen. Pravijo, da to iščemo vso življenje in ko najdemo, moramo na to tudi biti pripravljeni. Ljubezen ni sama po sebi umevna, temveč si jo moramo prigarati. Tako, kot moramo za maturo preštudirati toliko gradiva in doseči toliko točk, da lahko rečemo, da smo jo naredili, toliko moramo narediti za Ljubezen. Izpolniti moramo vse te pogoje in seveda, biti morata dva in oba izpolniti te pogoje.

Da dragi bralci, življenje ni enostavno, vetrovi so zelo močni, vendar če vemo kam gremo, je veter vedno ugoden je že davno napisal Seneca. Da pa vemo kam gremo, moramo poznati samega sebe. Če pa se želimo spoznati, moramo raziskovati svoje PODROČJE, drugo nas niti ne sme zanimati.

Na svojem PODROČJU imamo dovolj dela, da nam ni dolgčas in da ni potrebno iskati zunanje osvežitve… zato je lahko dovolj prijetna sapica v vročini… ne avantura.

Namreč vedno iščemo neke zunanje vzroke, zunanje rešitve, vendar vse je v nas, tukaj okoli nas, vse rešitve so v naravi, dobesedno v naravi, poglejte, kako deluje narava že 5 milijard let, pa še vedno živi. In zato je edina logična rešitev, če želimo, da preživimo, kot ljudje, kot skupnost… če želimo da preživijo naša podjetja (tukaj ne morem iz svoje kože), potem bomo morali pričeti uporabljati principe, ki jih uporablja narava… naravni način komuniciranja (dinamični način komuniciranja).

Zato ne prezrimo pojavov v naravi… čeprav pravimo, da se cikli v naravi ponavljajo, morda zato, ker se cikli pri ljudeh ponavljajo… in če bi bili ljudje, na te znake narave pozorni že v začetku, se morda nikoli ne bi zaciklali. Ker Gordijski vozel se na koncu odveže, samo tako, da ga presekaš!

Ostanite varni na svojem PODROČJU, a ne v Coni Udobja!

Kaj se dogaja, ko gremo preko meje svojega PODROČJA?

Velikokrat slišimo, da šele v krizi ljudje pokažejo svoj pravi obraz, a je to res? Tukaj moramo ločiti dve meji, mejo svojega PODROČJA in mejo PREŽIVETJA. Če prvo opišem mejo Preživetja. Tukaj lahko govorimo, ko gre za naše življenje, s svojo energijo, potrpljenjem, financami, prisebnostjo, smo prišli v stanje, ko nimamo več prostora, kjer bi se lahko počutili še varne. Takrat se pričnemo boriti za življenje, morda bi kdo rekel, da smo napadalni, agresivni… v osnovi se le borimo za svoje življenje. A.

A, sami smo krivi, ker se pustimo da pridemo v tak položaj in seveda so potem začudeni, in nas obtožijo za agresivneže… saj so nas poznali, kot nekoga, ki je bil pripravljen ugoditi vsemu in vsakemu, dokler je imel še kaj energije in potem ko sami sebe popolnoma razprodamo, ostanemo brez vsega, sami sebe nastavimo na ulico, tukaj nas imate, raztrgajte nas… in hočemo vsem pokazat, kakšna žrtev smo. In potem se smilimo sami sebi, kako nas nihče ne opazi in nam pomaga. Seveda ne, če sami sebe nimamo radi, zakaj bi nam potem pomagali drugi. To je nezdrava meja, in ko pričnemo kriviti druge, za naš neuspeh, si moramo najprej priznati svoje napake. Seveda pa to ne pomeni, da drugi niso nič krivi, tudi so, ker so izkoristili naše zaupanje… vendar mi smo s tem začeli, in ko uredimo pri sebi, zahtevamo tudi od drugih, da vrnejo, kar jim ne pripada.

Ko pa govorimo o mejah PODROČJA, tukaj pa govorimo o našem EGU, gremo namreč na področje, ki ni področje našega SRCA in tam postane domač EGO, ki se hoče vsem pokazati, seveda, takrat naredi vse svoje predstave, pokaže se v najlepši luči in to tako dobro, da kot da je gospodar tega tujega področja. Zato, ga nekateri vzamejo za svojega, sebi enakega, morda celo za svojega vodjo…in ko je potrebno iti korak za korakom naprej, mu prične zmanjkovati energije… in sledijo komentarji, napadi… dokler se EGO popolnoma ne utrudi, vendar priznal ne bo svoje napake. In odšel bo kot žrtev.

Da, kadarkoli prestopimo katerokoli mejo, brez dovoljen, vedno dobimo po glavi, vendar na lastno odgovornost. Če se zavedamo svojih mej, če sami sebe res dobro poznamo, potem kraljujemo na svojem področju popolnoma svobodni, a tudi če je EGO zelo glasen, ga ne smemo slišat. Preslišimo ga tako, da se naučimo poslušat SRCE.

Ne eni strani govorimo ves čas življenje brez mej, svoboda… zgoraj pa pišem o mejah. Da, pišem o zdravih mejah o mejah našega PODROČJA. Ves čas pisanja mi po glavi roji 10. Božja zapoved, Ne Želi si bližnjega Žene… da vsi bi šli tja, kjer je prepovedano, in vse kar je prepovedano, nam je zanimivo… to je Tema, o kateri slišimo neštetokrat. TEMA, DEMONI, HUDIČ… v bistvu to ni nič drugega, kakor želja po nečem, kar ni naše, pa je lahko to žena, avto, znanje.. karkoli, kar ni na našem PODROČJU.

Kaj sploh je naše PODROČJE ali kdo smo MI?

Velikokrat me vprašajo, KDO SI TI?, pa ne mislijo, kod osebnost, temveč moje poslanstvo, kaj počnem?

Težko mi je to vedno znova in znova razlagat, saj to sem že 100x napisal, povedal, vendar se hkrati zavedam, da me vsi ne poznajo in da nisem svetovna zvezda, čeprav bi to želel. Nek pop ikona med svetovalci, a hkrati se zavedam, da so pop ikone izpostavljene vsemu, da se o njih vse ve in da so zaradi tega izpostavljeni tudi TEMI. Ker sem se tega pričel zavedati še »pravočasno«, se brez večjih posledic umikam v ozadje, v tisti svet, kjer nisem izpostavljen, temveč me iščejo drugi, nisem več dosegljiv vsakemu in tudi svojega znanja, več ne bom delil brezplačno. Čeprav je težko to sprejeti, saj sem prepričan, da je moje poslanstvo, pomagati drugim… vendar ne za vsako ceno, ker od nečesa moram tudi jaz živeti na tem svetu. Do sedaj sem bil prepričan to je to svet Svetlobe, ko se pojavljaš v medijih, kot te drugi vidijo, s čim se ukvarjaš… šele sedaj vidim, da je to svet TEME, čeprav je v celoti obsijan in obdan z Bliščem. Da, za nekatere je to svet Svetlobe, tistih, katero je to področje, moje NI.

Naše PODROČJE, je tisto, ki se skriva v našem SRCU, v njega ne moremo kar tako pogledati, saj smo skozi pot odraščanja izgubili stik s tem svetom. Zato, se na različnih prelomnicah… leta, selitve, ločitve, vračamo v ta svet oz. iščemo pot do tega sveta. Seveda, če smo izgubili pot, pomeni, da je ta pot »zaraščena«, umazana… da je ne vidimo, moramo najprej zgraditi pot nazaj, pot tja v ta svet, naš pravi svet in ta pot je lahko zelo naporna, saj vsaka umazanija ima slab vonj, da o okusu niti ne govorimo… ampak, sami smo zato odgovorni in sami moramo to počistiti. Da popolnoma sami, srečni smo lahko le če nam kdo stoji ob strani, prijatelji… če pa je to Ljubljena oseba, pa smo lahko toliko bolj srečni.

Te poti se lotimo tako, da zavihamo rokave in najprej pogledamo kdo je okoli nas, kakšno sliko nam kaže okolica in ljudje, čeprav bi od tega najraje zbežali, se moramo zavedati, da je v resnici vse to odsev naših misli… vse to si napišemo na papir in preberemo TO SMO MI… link do SPT

Tako počasi pričnemo s čiščenjem te poti, ki vodi do našega področja, vse kar delamo na področju čiščenja vse to se imenuje OSEBNOSTNA RAST… ni osebnostna rast, samo duhovnost, tudi pravilna prehrana, šport, zabava… vse to je OSEBNOSTNA RAST. Bliže, kot smo našemu območju, našemu svetu našemu PODROČJU, bolj močni so vetrovi, večji je upor… v bistvu se upira naš EGO, ker je vedno bliže SRCU, k svetu, ki mu je tuj, kjer se on ne počuti svobodnega.

Tukaj pa če sem iskren ne znam narediti »Check liste«, da bi dejal, da je potrebno narediti to in to… po sanjah, videnjih, pa lahko rečem, da tisti svet ni nič drugačen od tega, vsaj v fizični obliki govorim, enako sije sonce, pada dež, zvezde so na nebu, le naša narava je svobodna in ne pomislimo na to, da bi stopili na drugo PODROČJE.

Vsa moja pisanja, so v bistvu samo pot v ta svet v to moje OBMOČJE, morda se že jutri zbudim tam in se vam javim… ne nebom se javil iz onostranstva, temveč iz tega osvobojenega sveta. Vsi smo na tej poti, iz TEME v SVETLOBO, vendar to ni romarska pot, to je le čiščenje, vseh bremen in osvobajanje nas samih. Niti se ne bo zgodil čudež, nihče ne bo prišel na zemljo in nas bo osvobodil, le resnico bomo pričeli govoriti in se znebili teh okov, ki smo si jih sami nadeli… to je naša pot, pot do tja, pot do samega sebe.

Seveda ni potrebno priznati in tudi odslužiti vse svoje napake javno, pred pričami, dovolj je, da jih priznate samemu sebi in jih pričnete tudi odpravljati, popravljati in stvari graditi na zdravih temeljih.