Tik pred nastalo krizno situacijo sem se lotil raziskovanja med vsemi župani v JV Evropi, kjer sem žele odkriti, zakaj se v posamezni državi posamezniki odločajo za kandidaturo; želel sem ugotoviti ali je kak skupen vzorec. Kaj je tisti »moment« oz. psihološki vzorec, da »nekaj« v nekom sproži odločitev, da želi postati vodja Lokalne skupnosti.

V tem primeru gre za nadaljevanje mojega doktorskega dela, kjer sem izdeloval model vodenja občine, da Župan nima prevelikega osebnega vpliva na vodenje občine.

Namreč v kolikor se župan menja vsake 4 leta, in ima vsak svoje ideje, potem občina na koncu postane nek Cirkus, ki se nikoli ne konča, vsak s svojimi idejami naredi še večjo spako. Zato sem zagovarjal, da »neodvisno« telo naredi dolgoročno strategijo občine (50 let), kjer potem poskušajo volilci izbrati tistega, ki bi lahko najbolje pripomogel k izvajanju strategije.

Tukaj gre za višji nivo razmišljanja in kulture življenja, vendar če ne bomo šli v to smer, bodo občine pričele ugašati in bodo spet nastali zaselki, kot so bili v času nekega drugega političnega režima. Seveda, pa imajo zato največjo vlogo župani, oni morajo zraven različnih civilnih iniciativ to tudi izpeljati. Torej morajo se  za vlogo župana odločiti na podlagi nekih višjih ciljev, kot osebnih interesov; samo takrat lahko kaj takega izvedejo.

Ker se s Slovenskimi župani ukvarjam od leta 2002, z ostalimi v JV Evropi pa od 2012. Lahko rečem, da se je nivo ozaveščanja županov zelo dvignil. Če v tem primeru govorim za Slovenske župane, lahko rečem da se je kvaliteta vodenja, ki strmijo k višjim cilje zelo dvignila in se je stopnja interesov zmanjšala. Da se občine ne morejo še bolj razviti oz. dvigniti na višji nivo, je predvsem kriva država s svojim kratkoročnim gledanjem in nizko stopnjo državne politike.

Anketo, ki sem jo izvedel v tem obdobju med slovenskimi župani, kjer je bila stopnja odzivnosti zelo velika. Morda kot zanimivost, vse Županje so na njo odgovorile in, ko sem potem po Lestvici razvojnega potenciala, katero izdelujem že od leta 2006, pogledal na katerih mestih so te občine, sem videl, da so občine katere vodijo Županje, na zelo visoken nivoju. Tako bi lahko dejal, da bi v tem trenutku potrebovali več žensk na vodilnih mestih, da bi lahko še dvignili nivo vodenja. Iz anket je bilo tudi razbrati, da je zelo malo županov, šlo iz nekih osebnih interesov, se jih pa je večina odločilo na povabilo… in zakaj so rekli DA, je stvar te raziskave (več prijodnjič).

Analize še nisem naredil do konca, ker bom to izvedel po vseh anketiranih županih v JV Evropi, sedaj pišem le opažanja, da ne izgubim ideje in sledi v svoji glavi.

Tako, kot si prizadevam, da bi se osebe, ki kandidirajo za poslance na to funkcijo dalj časa pripravljali, si prizadevam, da bi tudi enako postopek bil za župane. Pomeni, da so volitve vsaj eno leto pred nastopom funkcije. Zato sem že 2005 ustanovil Župansko akademijo, kot neformalno obliko izobraževanja. V vseh teh letih, se je pri nas zvrstilo okoli 100 županov oz. kandidatov, ko so videli, kaj pomeni biti župan, so se v veliki meri tudi premislili in videli, da to ni enako kot podjetje in zelo malo je tudi svobodne volje.

Torej zanekrat lahko rečem, da se je večina oseb za kandidaturo postati Slovenska Županja, Slovenski Župan odločilo zaradi »bolečine«, ko so videli, kakšna krivica se dogaja njihovemu kraju in določenim ljudem zaradi različnih, neformalnih lobijev. Slovenske županje in župani so danes v resnici vliki borci, kot je bil nekoč Matija Gubec.