Psihoterapevtom in coachem, v teh dneh ne primankuje dela. Saj se veliko ljudi znajde v različnih stiskah, premišljujejo o različnih stvareh in se potem nekje miselno zataknejo ali pa jim je samo dolg čas.

Največkrat kličejo predvsem tisti, ki jim v materialnem svetu nič ne manjka, so ženske osebe, z dvema otrokoma, poročene, redno službo… skratna navidezno vse vredu. A v resnici je tem osebam dolgčas, mož se z nimi ne pogovarja, sedaj se v resnici ne morejo z nikomer pogovarjati in ostajajo same. Vendar se vidi, da v resnici ne gre za terapije, temveč samo za pogovore. Pogovore, ki jih z partnerjem nikoli niso imele, niti v začetku, niti, katerikoli drugi dan… razen, ko je bil zelo na dnu in se je ob nekem trenutku zlomil… ostalo pa živijo samo mirno, dolgočasno življenje, brez globin, občutkov in čustev… zgolj za osnovne potrebe.

In če gledam skozi te oči, kliente, ki sem jih imel zadnjih 20 let, je v resnici bilo večina takih, ki so se prišli samo pogovarjat. Zato se je veliko pogovorov, preneslo iz ordinacije v sprehode v naravo, športne aktivnosti… in kasnje niso razumeli, zakaj morajo te stvari plačevati. Kljub temu, da sem jih opozoril, da gre samo za aktivno-delavno terapijo… in njihov odgovor je bil… a nismo prijatelji… Ne, nismo prijatelji… delamo terapijo… in tako sem terapijo končal.

Terapevti živimo od »pogovarjanja«, čas in znanje o pogovarjanju je naše edino orodje in v kolikor bomo to delili, kar tako, potem, bomo sami sebe razvrednotili.

Torej, tisti, ki potrebujete pogovor, smo vam vedno na voljo, ampak če se zavedate in čutite, da vam naše delo pomaga, potem nas tudi spoštujte, kot ljudi. Vsak od nas ima svoje življenje, katerega zelo redko prikazujemo v javnosti. Če se pojavljamo v javnosti, zaradi intervjujev ali strokovnega dela, ker tudi sami potrebujemo reklamo, še ne pomeni, da smo javne osebe in smo vsakemu na voljo. Tudi če je naše poslanstvo, pomagati ljudem v stiski, smo samo ljudje, ki tudi potrebujemo svoje življenje.

Morda bo sedaj manj strank, bo pa več življenja. Hvala.