Ta zapis je namenjem vsem, ki rečete za sebe, da ste naivni in preveč zaupate!

Ravnokar mineva eno leto, ko je program Pot zmagovalca v popolnosti zaživel in eno od družbenih omrežij me je spomnilo na zapis, ko sem vsak dan vodil dnevnik takratnih udeležencev, čeprav sem imel občutek, da sem bil tudi sam udeleženec tega programa: (Dnevnik zmagovalca, 2. Dan)

“Ne verjamem v čudeže, niti v prihodnost, usodo, še najmanj pa v višje sile. Namreč po osnovni izobrazbi sem tehnik (metalurg, fizik), psihologija pa je moja nadgradnja. Namreč pri svojem delu uporabljam znanje psihologije, da razumem stvari in rešitve vedno najdem s pomočjo fizike oz. tehnike. Seveda, sem vedno nekje na skrivaj iskal tisti čudežni napitek, prostor, besede… da bi se nekaj čez noč spremenilo in bi postal superman. Zato sem se tudi zelo globoko podal v duhovnost, raziskovanje energij iz druge strani… in sedaj sem prišel do naslednjih zaključkov:

“Čudeži se ne zgodijo iz nečesa, česar nismo »posejali« ali se s tem rodili. Vendar se zgodijo, ko so zreli za to… misel je namreč energija in bolj, ko razmišljamo o popolnosti, bolj »čudež« zadržujemo. V bistvu pa se moramo le zavedati trenutka, ko smo vse naredili, kar smo lahko in potem prepustiti, da se zgodi ko dozori. In ko enkrat spustimo, da naše sanje zaživijo, potem te dogodke poimenujemo čudeže.”

Torej vse temelji »kako smo pridni« v življenju, tako v tem energetskem svetu napredujemo, gremo na višje frekvence in na vsakem nivoju, veljajo določene zakonitosti… in tako srečujemo osebe, ki so na tem nivoju, dogajajo se nam stvari, ki gredo zraven… torej si sami kreiramo usodo in smer življenja, na vsakem koraku”

In če danes gledam leto nazaj, lahko rečem, da mi je dejansko ta program temeljito spremenil življenje, saj sem premagal veliko bolečin, ki sem jih nosil v sebi. Kar neposredno pomeni, da sem se očistil, čustvene in psihološke “navlake”, ki sem jo skozi življenje nosil s seboj.

Ne morem zatrditi, da sem vse počistil v sebi, sem pa dovolj, da lahko rečem, da svobodno diham in sam pri sebi opazim, kje se skriva še več “smeti”.

Sedaj bi lahko dejal, da sem v čiščenju “finega prahu”, saj sem v intenzivnih športnih pripravah za Balkansko veteransko prevenstvo (kategorija 40-45 let) v Atletiki v teku na 200 m, kar pomeni, da imam skoraj vsak dan trening (tek, fitness in Boks za koordinacijo telesa). Tako fizična aktivnost zelo pomaga pri vzpostavitivi ravnovesja, ko se ukvarjate s psihološkimi in čustvenimi bolečinami.

In seveda pri fizičnih treningih neposredno opazujem okolico, sprašujem se zakaj so nekateri tako aktivni, zakaj se hočejo dokazovati, zakaj gredo preko vseh mej… in seveda vse to izgleda, kot da opazujem svojo zgodbo v preteklosti, kot da vidim samega sebe.

Danes se zaveda, da že od zgodnjega otroštva nisem nič drugega poznal, kot bolečino, na 1001 način. Čeprav se tega nisem takrat zavedal, je pa ta zgodnja izkušnja v meni razvila visoko stopnjo zaznavanja okolice, prepoznavanje različnih znakov, saj sem moral biti ves čas na preži in ta izkušnja je danes moje orodje pri mojem poklicu.

Hkrati pa mi je prinesla tudi veliko “težav”. Ugotavljam, da dokler nekomu ne zaupam, sem ves čas na preži in potem rečejo, zakaj si tako nesproščen, imaš zid okoli sebe, zakaj ne spustiš do sebe… potrebujem zelo velikom časa, da se odprem… razen če prepoznam osebe, ki imajo bolečino v sebi, se odprem zelo hitro, saj lahko z njimi govorim isti jezik no in v takšnem primeru lahko izpadem zelo naiven, preveč zaupliv in potem grem iz neke 100% previdnosti v popolnoma drugo skrajnost… in skoraj vedno sem dobil po glavi.

V osnovi bi lahko rekel, da sem bil v čustvenem neravnovesju… da tako močno hrepemin, po komunikaciji, druženju, da ko vsaj malo zaslutim, da lahko nekomu zaupam, kar “zleti” iz mene in preveč zaupam…  in ko sem analaziral svojo zgodovino, kdaj sem delal največje napake, je bilo to obdobje, ko nisem bil v ravnovesju oz. ko se nisem ukvarjal s športom, zato sedaj to vidim toliko bolj “trezno“.

Hkrati pa sem videl, da me je do vseh uspehov in garanja v športu gnala bolečina, ki sem jo nosil v sebi. Otrok v zgodnjem otroštvu potrebuje neposredni stik z roditelji, tudi pohvalo in ker je ta potreba rasla in rasla, je zame bila Edina pohvala, biti na samem vrhu, da sem potem dobil pohvalo od cele države, evrope… dokler ni nekega dne v meni samopodoba dovolj dozorela, da sem videl, da potrebujem pohvalo samo sam od sebe, ne več od drugih in tako sem pri 21-ih izgubil motivacijo za nadaljno treniranje.

Seveda, sem se potem vprašal ali celoten vrhunski šport, kultura… vse vrhunsko temelji na bolečinah, ali bolečine upravljajo s svetom… mogoče se to najbolje vidi na kakšnem koncertu “balkanske” glasbe, kjer množice padajo v “delirije”… vsa balkanska glasba temelji na “patnji” – bolečini, ki izvablja iz poslušalca različne bolečine in v tekstih predstavlja rešitve … in potem si rečemo, “kako smo bogi”

Skratka svet poln bolečin, enkrat pripelje do propada, kamor tudi dejansko drvi današnja družba.

V bistvu niti ne znamo živeti izven okvirjev bolečine… in ker vsi temeljimo k vrhunskosti bomo morali za vzgled vzeti naravo, ki je popolna… ampak popolnost in vrhunskost bomo sedaj morali dosegati na drugih osnovah, kot narava… … tam so vsi odgovori.