Otroci Ogledalo Staršev

By | 2019-07-12T06:39:34+00:00 julij 12th, 2019|0 Comments

»Kako je direktorica tečna danes, ves čas mi teži, kdaj bom pospravil to mizo. Jaz pa imamo na mizi samo zložene stvari, tiste, ki so nujno potrebne za vsakdanje delo… no morda je tega veliko, vendar če pa skoraj vse potrebujem. In tak sistem kot imam vedno vem, kje se stvari nahajajo. Res je ne razumem, zakaj teži. Ona pa ima mizo tako čisto, kod da nič ne dela. Sploh ne razume, kaj pomeni kreativen red.« tako mi je včeraj pripovedoval eden od vodij projektov v marketinški agenciji. Danes sva se ponovno dobila na pogovoru, vendar sva se odpravila ven iz poslovne stavbe, zato, da sva naredila pogovor bolj sproščen. Dejal je upam, da ga ne bom zatožil direktorici, ker je govoril proti nje. Brez oklevanja sem mu zatrdil, da mi lahko popolnoma zaupa. Ker sva pila kavo zunaj ob potoku, je dejal, kako mu prija ta svežina vode, še posebaj, ker potok ravno dovolj hitro teče, da ustvari sproščeno in osvežilno klimo. Ne daleč vstran sva slišala glas otrok, obrnil se je in dejal, da ima dva takšna razgrajača doma.

Vprašal sem ga, kako se razumejo, dejal je, da sedaj odlično, predkratkim pa je bila še katastrova in, da upa, da bo tako naprej. Vprašal sem ga kako to misli! Dejal je, da sta imela sobo tako razmetano, da si imel občutek, kod da je razneslo bombo, sploh ne vem kako sta kaj našla. Celo dejala sta, da imata tak sistem da vedno vesta, kje se stvari nahajajo. Res mi ni jasno po kom sta to podedovala. Zadnjič sva jima z ženo pospravila in sta popolnoma znorela, obtožila sta naju, da sta zaradi naju dobila dve neupravičeni uri, ker nista imela vseh stvari v šolo, so jih učitelji poslali domov. Vseh stvari pa nista imela, ker jih doma nista našal. Napadala sta naju, kako uničujeva njuno življenje, da jih ne razumeva, da naj pustiva, da se sama organizirata. Res ne vem po kom imata to, saj imava z ženo pospravljene omare, res imamo red pri hiši. Pogledal sem ga naravnost v oči in sem ga vprašal ali ga morda njuna soba, kaj spominja na njegovo mizo.

Ne, je hitro odvrnil, potem pa z dihom zastal. Da, morda pa res! Vendar nikoli nista bila v moji pisarni, kako lahko počneta enake stvari (strokovna razlaga, kako se prenašajo vzroci in vzgledi iz staršev na otroke).

Potem, ko sva obdelala vse te prenose vzrocev, je na koncu še dodal. Ravno včeraj sta fanta prišla do naju na teraso, kjer sva pila kavo in se nama zahvalila, ker sva jima pospravila sobo. Bila sva zelo začudena, saj sva nekaj dni nazaj mislila, da naju bosta vrgla iz hiše. Sedaj pa popolen preobrat. Čemu zahvala sva vprašal. Dejala, sta, da sedaj veliko hitreje najdeta stvari. Predvsem pa sva opazila, da sta postala veliko bolj mirna in kreativna; kreativna v pozitivnem smislu, saj jih je celo učiteljica pohvalila, kar se dosedaj še nikoli ni zgodilo.

Preden je nadaljeval, sem mu za primerjavo, povedal kako deluje osnovni spomin v računalnikih, ki jih dnevno uporabljamo. Računalniški spomin je kot velik prostor v kateraga vsak dan damo veliko stvari, pravzaprav vsak dan še kaj novega in vsak dan gremo v ta prostor iskat vedno iste stvari. Zato, da jih najdemo potrebujemo vsak dan vedno več časa. Ker prekladamo, zalagamo… skratka vedno iščemo po vedno večjem kupu stvari. … zato pa nam računalniki delajo vedno počasneje, ker je v njem vedno več stvari in navodila za uporabo računalnikov, pravijo, da moramo vsaj enkrat na teden zagnati aplikacijo, ki pospravi ta prostor. In tako računalnik ponovno deluje hitreje.

Pogledal me je, a hočete povedati, da si naj pospravim mizo. A ne razumete, da jaz tako najdem hitreje, da ta sistem obvladam.

Vprašal sem ga, kako dolgo že ima vse te stvari na svoji mizi,

dejal je da že od kar je v podjetju

in kako dolgo ste,

5 let.

Malo začudeno sem ga pogledal, in ga vprašal, ali dokumenti stari pet let niso že zastarani.

Nekateri morda, vendar pri nas se projekti navezujejo in jih je dobro imeti pri roki.

In potem se je najin pogovor ustavil.

Vprašal sem ga ali lahko skupaj pregledava vsebino dokumentov na njegovi mizi.

Z veseljem  je odvrnil, lahko že sedaj.

In res spila sva kavo do konca in se opdravila nazaj v njegovo pisarno. Po treh urah pregledovanja dokumentov, sva naredila tri kupe dokumentov. Prvi je bil za odpis, drugega je zložil po arhivih in mapah, tretjega pa si je zložil po prioritetah in nanje napisal datume, kdaj morajo biti končani in ugotovil, da tudi teh čez 14 dni več ne bo na njegovi mizi. Ura je ravno odbila 15.30 in sem ga povabil še na eno kavo. Ponovno sva sedela ob potoku in potem je dejal.

Prej sem se tukaj počutil osvežujoče, sedaj se mirno in lahko. Kaj ste naredili z meno?

Enako, kot ste vi naredili s svojimi sinovi! Pospravil sem!

Se spomnite, ko sem vam povedal, kako deluje računalniški spomin. In če želite, da deluje nemoteno, ga morate vsak teden pospraviti. Če ga ne bi pospravljali pet let, bi bil že zelo počasen. Enako, kot je bilo vaše stanje na vaši mizi, je bilo stanje v vaši podzavesti. Vaša podzavest deluje na enak način, kot računalniški spomin. Tudi njo morate čistiti in s tem, ko ste popsravili mozo ste jo ravnokar. Saj več ni potrebno imeti v mislih pod katerim kupom se skriva točno tista informacija. Sedaj ste naredili tudi prostor v svoji glavi. V svoji glavi ne čutite več nobenih bremen, naekrat vaša glava diha. Zato se počutite mirni in lažji.

Tedaj je razumel, kaj sva s pospravljanjem dosegla.

Kako je mogoče doseči, da takšna lahkota in mir, ostaneta za vedno; in da se ne zgodi, da pozabiš in se kup stvari na mizi ponovno ne nabere.

Odgovor na to vprašanje bi lahko našla v naravi. Če samo pogledava ta potok pred seboj, vidiva, kako je bister in kakšna svežina je ob njem. In če pogledava tisti ribnik, ki je sicer bolj podoben mlaki na koncu parka, pa sva že prej zasledila, da več ni ravno prijetnega vodnja ob bistrini pa niti več ne moreva govoriti. Če želimo, da smo bistri, moramo ustvariti, da stvari ves čas tečejo. Nikjer ne sme prihajati do zastojev, če ne pričnejo nastajati mlake.

In vse kar je potrebno, je, da pričnete projekte, ki jih dobivate na svojo mizo, v dogovorjenih rokih tudi izvajati.

To imate prav, vendar tukaj ni vse odvisno samo od mene. Tudi sodelavec v sosednji pisarni mora, narediti svoje. Saj ravno zato sem imel toliko projektov na mizi, ker sem prej sam našel, preden mi je on povedal.

Ker sem videl, kje sedi njegov sodelavec, sem mu dejal a ne bi bilo bolje, da imata odprta vrata ali morda celo skupno pisarno.

Vse bi bilo mogoče, vendar zaradi inforastrukture, tega pač ne moremo narediti.

Zjutraj sem govoril z direktorico in popoldne so mojstri odstranili vse pregrade, tako sta dobila eno veliko prostorno pisarno. In tudi pogovor med njima je nemoten stekel. Ko smo vsi trije sedeli na kavi ob koncu delavnika, smo pričeli ugotavljati, da je najprej nastala »komunikacijska mlaka« med njima, ker je bil prostor nefunkcionalen, nato je pričela nastajati »mlaka« na njunih mizah, ker sta potrebovala preveč podatkov za določeno uporabo in na koncu je nastala »mlaka« še v njuni glavi, ker sta morala premišljevati o enihin istih stvareh. Kot sta tako pogledala na celotno podjetje sta ugotovila, da je pri njih ena sama velika mlaka. Kar zdrznila sta se, kje je potem rešitev. Dejal sem jima, da jo imata pred seboj, to je tok potoka. Delavni proces je potrebno narediti pretočen, zato da bo vsaka poslovna poteza in oseba bistra.

V delavnem procesu je preveč zastojev informacij, kar privede do informacijskih »mlak«. Zato je potrebno prevetrit celotno podjetje.

Seveda že v naslednjem vprašanju pa je bilo vprašanje, kako pa to zagotoviti, da se potok v podjetju nikoli ne ustavi.

Tukaj gre predvsem za posameznika, namčre zatoji se najprej pričnejo v naših glavah, ne na mizah, pisarnah, ampak v nas. Zato moramo najprej sebe spraviti v »tek«. Pričeti moramo živeti celovito in dinamično. Namreč ljudje smo že po naravi raje na toplem, kot na hladnem.  In če izmerimo temperaturo v potoku ali mladi, vidimo, da so ,mlake veliko toplejše. Tako se pač ljudje raje zadružujemo v mlakah. Tukaj pa pozabimo, da mlake s časoma dobijo neprijeten vonj, ki ga sami seveda ne zaznamo. Dokler se nas drugi ne pričnejo izogibati. Zato se v življenju ne smemo ustaviti na nobenem področju, temveč moramo živeti dinamično, tako kod da smo v potoku, ves čas moramo plavati, da nas ne zebe in da nas tok ne nosi, tako kot on želim. In takšno je naše življenje, lahko je kot mlaka ali kot potok.

Pogovor je bil kar prijeten in tako smo kar malo zajadrali v filozofske vode. Pričeli smo ugotavljati veliko podobnosti med naravo in realnim življenjem. Mlaka v naravi nastane zaradi zastoja in potem  se v njej pričnejo rojevai različne živali… najbolj neprijetno je pogledati žabe. In tako se tudi v podjetju v »komunikacijskih mlakah« pričnejo rojevati neprijetne stvari. V »duševnih mlaka« se pričnejo rojevati neprijetne misli, če nimamo vseh informacij se pričnemo spraševati, kaj se dogaja, najbrž nas kdo sovraži, se nas želi znebiti, nam kaj podtika…. samo zato ker nimamo vseh informacij. In če že razmišljamo v skrajnost, naekrat ugotavljamo, da lahko mlake postanejo nevarne, tako kot močvirja (še nejak primermov živali).

Enako smo videli, da »komunikacijske  mlake« v podjetju povzročajo podvojevanje dela, ne enakomerno razporejenjo odgovornost…

Po štirih urah filozofiranja, smo tudi sami pri sebi rekli, da moramo počasi preiti od besed k dejanju. Saj se v danšnji družbi se preveč govori in premalo naredit. In to je eden poglavitnih vzrokov za nastajanje »mlak«. Lepo je to opisano v Italjanskem pregovoru »que tú, mi amor y la belleza con la que«; »Med reči in narediti, je vmes Ocean«.

Zjutraj, ko smo prišli v pisarno, smo si zadali nalogo, da v tem podjetju ne bo več nobene mlake in tako smo v podjetje pričeli uvajati Dinamični model komuniciranje, kateraga osnova je »Tok potoka«.

Več o knjigi, ki vas uči učinkovite komunikacije na: https://milankrajnc.com/en/shop/book/komunikacija-z-nezemljani-print

 

 


If you want solutions for your problems, please contact me:

ga.g.

About the Author:

Milan Krajnc is an expert in solving the challenges that arise from the interaction of different personality types within a company or organisation of any size and scope, from local to national levels. He is able to complete projects that are already being undertaken as well as initiate transformation from the very beginning. He seeks out the root of a problem and eliminates it. He is the creator of the Dynamic Leadership Model.

Leave A Comment