… v zadnjih dneh si vrtim pesem »Više smo od Prijatelja…«! Namreč sam ne verjamem, da sta moški in ženska lahko prijatelja (… to mislim, da sem že enkrat napisal…  tako je to v mojih leti, ko se več vsega ne spomniš)… in sedaj to tudi že močno čutim! In kaj naj s svojimi prijateljicami naredim?

To si namreč moški po ločitvah, neštetokrat zastavljamo… namreč, ko si bil enkrat poročen, nočeš več v zakon, ker imaš občutek, da je to zapor… ampak, zato smo iz tega zapora tudi pobegnili… vendar nas tja nihče ni zaprl… šli smo popolnoma svobodno, ampak neodgovorno!

In seveda vsako neodgovornost prinaša težave, zapletemo se v različne igre, s katerih je še edini izhod pobeg! No dragi moški, da ne boste mislili, da to velja samo za nas… tudi Dame niso nič boljše… gremo se nekih igre, ki jih ne znamo igrati, ali pa rečemo bomo že… namreč če hočemo igrati, moramo to narediti, tako da pravila in soigralca zelo dobro poznamo… če ne je neuspeh že naprej zagotovljen.

Ampak v zakonu ni igre, v zakonu se namreč živi! Igra ni življenje, saj vsaka igra je omejena, na določen poligon! Življenje pa nima mej!
Torej, če ni oseba prava, ali pa mi nismo pripravljeni na njo, žal ne moremo iti koraka naprej…

In sedaj se vprašamo, ali to pomeni, da moramo poskusiti skoraj vsakega, ki nam je vsaj malo simpatičen?
NE!
To pomeni, da moramo sebe toliko spraviti v red oz. po sebi pospraviti, da to pravo osebo vidimo, vendar ne z očmi, temveč s srcem…
… ja sedaj sem pameten… potem, pa ko se sam zapletem, brez da poslušam srce… ampak eno od glav… pa si misli… ali je že čas da grem resno v vezo… kaj pa mi manjka, ko sem sedaj tako svoboden… nihče ne teži… v bistvu, pa sploh nisem svoboden… razen, da lahko bolj dolgo spim… joj je to naporno… ali naj sedaj to vezo nadaljujem ali ne… in ko se enkrat začnemo spraševati… pomeni, da nismo na pravi poti… ali pa nismo pripravljeni… namesto, da bi se pripravili na pravega, se igramo… in je morda ravno sedaj ta prava… ampak, ker nisem pripravljen, se spet igram….

… če je kdo idiot, sem jaz!

Torej, koga naj sedaj vprašam za nasvet, če sem jaz tisti, ki deli nasvete….?  Ja, tako se vrtimo v krogu… zato bi nas moral nekdo brcniti iz tega začaranega kroga!

Ampak, če se ne bomo sami, nas nihče ne bo…. in tukaj ne gre za neko visoko življenjsko filozofijo!
Prvi korak za zvezo je privlačnost, ali kod nekdo reče kemija… ampak zavedati se moramo, da se to lahko zelo hitro konča… zato je potrebno hitro pričeti delati na odnosu… pogovor, skupne aktivnosti, predvsem pa sprejemanje drugega, tak kot je… če hočemo nekoga spreminjati, smo že naredili korak k ločitvi… vendar če se dva ukvarjata drug z drugim, se naučita sprejemati različnost in to je na koncu umetnost odnosa!

In kaj naj jaz pametnjakovič sedaj naredim?

Ali še naj naprej tekam po svetu in iščem sorodno dušo, ali se naj končno vrnem domov in…  namreč, ko si rečemo, sedaj pa želim biti doma… bo tudi prišel!