Stojim na obali in strmin v daljavo, ter opazujem, kako se svetloba igra z valovi. Gledam Sonce, kako zahaja in se zavedam, da s tem tudi umira dan. Da, vsak dan se na novo rodimo in zvečer »umremo«.

V roki držim Dnevnik, na katerem je z roko napisano Življenje… ravnokar sem ga prebral, zato se sedaj sprašujem o smislu življenja. Napisal ga je gospod, kateri je bil sinonim za Popolnost.

Že v rani mladosti so bili starši ponosni nanj, saj si je zajtrk pripravil sam, se oblekel, pospravil in odšel v šoli, vse sam, še staršem je pripravil na mizo za zajtrk. Ponosni so bili, ker so ga tako vzgojili. Bil je vzoren učenec in vsak dan zraven športnih aktivnosti (trening gimnastike) še kako izvenšolsko  dopolnilno-intelektualno dejavnost. Tako je nadaljeval v srednji šoli. Vedno je do potankosti izpolnil vse formalnosti. Na vseh področjih je dosegal najvišje rezultate, ves čas je želel biti prvi, v ospredju in da je vse popolno. Fakulteto, je kot vzoren študent zaključil z 10 in vsemi mogočimi nagradami, zelo hitro je dobil več ponudb za delo, kjer je napredoval  z vsakim letom. V službo je prihajal točno ob sedmih, domov pa odhajal, ko je vse naredil, vedno je vse pospravil za seboj, bil je zelo dosleden  in vse je imel pod kontrolo. Redno se je ukvarjal s športom, pazil, kaj zaužije, ni kadil, pil alkohola niti preklinjal. O vseh ljudeh je vedno govoril spoštljivo… vsi so govorili, da je gospod Popoln. Ne samo zaradi načina življenja, temveč tudi zaradi urejenega družinskega življenja.

Svojo bodočo ženo je srečal ob koncu študija. Bila je asistentka na fakulteti in dve leti starejša od njega. Tudi ona si je želela urejeno življenje in tako sta tudi živela. Otrok nista imela, saj sta se popolnoma posvetila karieri. Ona je umrla pred dvema letoma stara 55 let, on pa pred tremi dnevi star 55 let. Da, umrl je Popoln Par.

Spoznal sem ju slučajno, saj smo bili sosedje in, ko se jima je nekega dne mudilo na letališče in taksija ni bilo, sem ju zapeljal. Bila sta mi neskončno hvaležna. In od takrat dalje, sta name gledala, kot na… drugače kot na ostale. Do vseh sta bila vljudna, lepo pozdravljala, a z nikomer pogovarjala. Namreč v resnici nihče ni vedel nič o njiju, le mano sta izmenjala nekaj besed. Danes sem izvedel, da sem bil njun edini zaupnik, pa čeprav smo enkrat na 14 dni pokomentirali vreme ali politiko, kar na ulici.

Gospod Popoln mi je namreč zapustil svoj Dnevnik, katerega sem, danes ob Obali prebral. In ta dnevnik je kazal popolnoma drugačno sliko gospoda Popolnega.

»Zavedam se, da sem ujet v »kletki«, ki so mi jo ustvarili moji starši, da moram naredit vse popolno in ne morem iz tega, nekaj v meni me žene, da naredim do pikice natančno in da sem vedno pred drugimi. Seveda, ne obtožujem svoji staršev, vendar sam ne znam drugače in na nek način uživam v tem trpinčenju samega sebe. V resnici bi si želel živeti popolnoma drugače. Rad bi živel, kot vidim, da živi narava. Pri svojem delu Biologa, vidim, da obstaja nek spontan red v naravi, vse se odvija po nekih nepisanih pravilih, ne glede nato, da so neurja, izbruhi vulkanov, potresi in se v trenutku vse spremeni… vse to je del naravnega reda… in narava še vedno živi.

Velikokrat čez okno opazujem otroke, kako se igrajo… kako se brezskrbno gibljejo … jaz tega nikoli nisem doživel, čutil sem, da si to želim, vendar mi starši tega niso dovolili, počutil sem se, kot da je bilo moje življenje ujeto.

Moj edini prijatelj si TI, moj Dnevnik, ti veš vse o meni… vendar je težava, da samo jaz govorim in nimam povratne informacije, neskončno uživam, kot se pogovarjam s teboj… včasih bi si kar odprl pivo in nazdravil s teboj in poklepetal o starih časih… tisto, kar je napisno na 78 strani… saj se spomniš a, ne…

…

Da tako tečejo leta in leta, a jaz še vedno ujet v tem, da je vse popolno, sploh se ne morem spočiti, niti sprostiti. Tukaj sem, kot ujet v tem okovu.. ne čutim toplote Sonca, ne vonjam prebujanja narave… nič ne čutim, vse moje življenje je ujeto tukaj v Dnevniku. Res, da sem poročen, vendar oba sva zelo stroga do sebe in se pogovarjava vljudnostno. Vendar potrebujem, nekaj, potrebujem eksplozijo…  

Potrebujem to kar vidim pri svojem delu… V naravi ni Samo Sonce in dež, ki namoči tla… narava na naši Zemlji vsebuje tudi močvirja, borbo za moč, druženje, igranje… to je zame življenje in jaz tega nima… samo služba, da vse naredim popolno, tudi tisto, kar niso naredili  sodelavci, …in na koncu mi zmanjka čas za vse ostalo.

Žele bi imeti prijatelje, želel bi poležavati v travi, želel bi ustvarjati v naravi, slikati na vrhu hriba v mestu, se gol kopati v izviru, na drugi strani gozda…želel bi…a zakaj ne… zavedam se, da za druge izgledam popoln, a sam sem ujet, nesrečen in utrujen. S športom se ukvarjam zato, da lahko preživim vse te napore, ne zaradi zdravja.

Enako se mi smili moja žena, saj je enaka jot jaz… hkrati pa od mene pričakuje, da jo bom osvobodil….. kako, če se sebe ne morem????????????

Morda se nekega dne zbudim svoboden!«

Gospod Popoln se ni nikoli zbudil svoboden, sebe je imel pod popolno kontrolo, ker si ni zaupal in se je mogel kontrolirati na vsakem koraku, sam sebe v resnici ni poznal, oz. si ni upal priznati, kdo je… nikoli se ni razjezil, niti pokazal čustev, bil je ujet v kletki nadzora. Nikakor se ni mogel znebiti občutka, da ga staraši nadzirajo, da ne bi naredil kakšno napako… vse mora izgledati popolno!

Vsi imamo v sebi gospoda Popolnega, vendar slika o Popolnosti je drugačna, kot jo imamo. Pravo sliko popolnosti najdemo v naravi, zavedati se moramo vsakega trenutka in v njem uživati, se ustaviti in pogledati v daljavo, globoko zadihati… če ne, kot je dejal Fran Miličinski Ježek… Boli če te povozi avto, če te povozi čas se Bolečine ne da izmeriti!

Dobro jutro, ne glede na vreme, pojdite v naravo in začutite, to življenje.

Milan Krajnc                                                                                                     20.1.2013