Okolica kot ogledalo naših misli
Ker večinoma delam na terenu, avto vse pogosteje postaja moja pisarnao, občasno pa to vlogo prevzamejo tudi kakšna kavarna z brezžičnim dostopom do svetovnega spleta ali najeta pisarna, včasih pa celo park.
V petek sem predčasno končal jutranji sestanek pri stranki, zato sem na hitro skočil v kavarno, da pregledam tekočo elektronsko pošto. Že ob vstopu sem v kotu kavarne zagledal obraz dolgoletnega znanca, s katerim v zadnjih letih nisem imel stikov. Po nekajsekundnem strmenju sem pristopil in mu ponudil roko v pozdrav. Oba sva se razveselila tega naključnega srečanja. Vendar sem si že ob pogledu nanj zastavil vprašanje, le kaj se mu je moralo zgoditi. Njegove spremenjene obrazne poteze so mi namreč dale vedeti, da mora imeti za sabo negativne izkušnje. Tudi stisk njegove roke je bil mehak in neodločen.
Spominjal sem se ga kot zelo uglajenega, samozavestnega in ciljno usmerjenega človeka, ki je v življenju vedno vedel, kaj hoče.

V tistem trenutku pa je bil pred menoj zguban, neurejen moški. Zame povsem drug človek. Njegove ustnice so bile ozke in napete. To pa je vsekakor nakazovalo njegovo osebno stisko. No, morda je imel slab dan, sem sprva pomislil.
Pogovor ob kavi je počasi stekel in že po nekaj minutah mi je zaupal svojo življenjsko zgodbo. V zadnjih mesecih je zamenjal službo, zapustila ga je žena, umrla mu je mama, povrhu pa je doživel še prometno nesrečo, iz katere jo je odnesel z zlomljeno roko. Ob nizu teh izkušenj pa se je kljub temu ponosno pohvalil, da je po poslovni plati napredoval. Prevzel je vodenje manjše multinacionalke. Ob najinem pogovoru mu je pogled ves čas švigal k mimoidočim ženskam, ves čas je brskal po telefonu in se nenehno presedal. Že na daleč se mu je videlo, da je raztresen. Sčasoma je najin pogovor nanesel tudi na njegovo novo „sanjsko pisarno” s čudovitim razgledom, kakršno si je vedno želel. Da bi mi jo pokazal, me je povabil v svoje podjetje. Povabilo sem z zanimanjem sprejel. Ker pa je v naši prestolnici vedno problem s parkirnimi mesti, sva se do podjetja odpeljala kar z njegovim avtomobilom. Seveda sem si moral prej očistiti sovoznikov sedež, na katerem so bili naloženi ali bolje povedano nametani papirji. Spet sem pomislil, le kje je tisti urejeni moški, ki sem ga poznal. Tokrat pa je imel v avtomobilu poleg papirjev na sedežu po tleh še prazne plastenke… smeti. Moja prva opažanja ob vstopu v kavarno so se sedaj še bolj potrdila. Zato sem postal pozoren na njegove reakcije pri vožnji. Poleg tega, da je bil rahlo neurejen, oblečen je bil verjetno že drugi dan v isto srajco, in neobrit, je vozil zelo hitro. Občasno je kar sekal ovinke. Sedaj sem imel dovolj potrditev, na podlagi katerih sem presodil, da je njegovo počutje podobno stanju njegovega avtomobila.

Njegov notranji nemir se je začel kazati v neurejenosti avtomobila, ki je bil projekcija njegovega načina mišljenja, počutja, kratkomalo njegovega psihičnega stanja. Tako sem se začel igrati z mislimi, kakšna bo videti njegova pisarna. Vedel sem, da si je že pred leti želel veliko pisarno v vrhnjem nadstropju, s širokim razgledom, z veliko mizo, obrnjeno proti oknu. Te njegove želje so že takrat nakazovale, da je imel jasen cilj in da je želel živeti predvsem odprto, sončno. Vendar že ko sem se usedel v njegov avto, mi je bilo jasno, da me tudi v pisarni čaka podobna situacija, ki bo še bolj potrdila njegovo raztresenost in izgubljenost v resničnem svetu. Predvideval sem, da bo njegova miza zasuta s spisi, koš bo poln zmečkanih papirjev, neuspelih poskusov zapisane strategije, okna zastrta…

Med potjo se nisva veliko pogovarjala, saj se je ves čas pogovarjal po telefonu. Parkirala sva v garaži stavbe in se z dvigalom odpeljala v najvišje nadstropje. Ob vstopu v poslovni prostor naju je prijazno pozdravila njegova tajnica. Z zanimanjem sem pričakoval, kakšno sporočilo mi bo nudila njegova pisarna. Ko sva vstopila, sem se potihoma nasmejal. Senčila so bila napol spuščena, delovna miza povsem skrita pod kupi papirjev, koš poln raztrganih papirčkov… no, točno to, kar sem predvideval. Takrat sem ga vprašal, če ima težave pri postavljanju nove strategije podjetja, če se je morda „izgubil” in ne ve, v katero smer naj razmišlja. Njegova reakcija je bila pričakovana, z začudenim izrazom na obrazu me je vprašal: „Kako to misliš, od kod ti ta podatek?” Razložil sem mu, da mi to pripoveduje njegova pisarna. S še nekoliko bolj začudenim izrazom na obrazu me je vprašal: „Pa kdo ti kaj govori, kaj hočeš povedati?”

Zavedal sem se, da je napočil čas, da mu razložim, kakšna sporočila daje od sebe, zato sem ga pogledal naravnost v oči in mu dejal, da je vsak detajl v pisarni odsev njegove podzavesti.

Celotna knjiga je na razpolago na https://www.dynamicleadership.management/kupi/knjiga/