Ali nismo vsi žrtve, ker smo se rodili v takšnih časih? Ali nam ni treba narediti ničesar?

Pred kratkim sem bil na srečanju podjetnikov, kjer je na okrogli mizi direktor znanega podjetja predstavil svojo zgodbo o uspehu. Pri tem je ves čas poudarjal, kako je uspel, čemu vse se je odpovedoval, kako težko otroštvo je imel, kako ga prva žena ni razumela, da se ji ne more posvetiti, ker dela za njuno skupno prihodnost, da so ga sorodniki samo izkoriščali in sosedje tekmovali z njim, dokler ni tako uspel, da nihče več ni mogel tekmovati z njim… In na koncu je ostal popolnoma sam, ker so ga vsi hoteli samo izkoriščati in ga ni nihče razumel ter je sebe žrtvoval za podjetniški cilj…

Vsi so bili navdušeni nad njim, nad njegovo vztrajnostjo, hkrati pa se jim je zasmilil, ker je moral toliko trpeti in ker je imel toliko nasprotnikov. Na koncu je sam poudaril, da če ne bi bil tako psihofizično močan in vztrajen, nikoli ne bi uspel, ter da je najbolj ponosen na to, da je vse dosegel popolnoma sam.

Ko sva se srečala na zaključni večerji, sem mu čestital za njegovo zgodbo in ga mimogrede vprašal, kaj zdaj počne, ko je dosegel svoj podjetniški cilj. Malo začudeno me je pogledal in dejal: »Ja, sedaj pa ga je treba vzdrževati, da ti ga kdo ne ukrade in uniči.« Ali to pomeni, da bo vaše podjetje »umrlo« skupaj z vami, je bilo moje naslednje vprašanje. Ja, kaj pa bo potem, je odvrnil, jaz tako in tako ne bom imel nič od tega. Hkrati pa je postal nestrpen, ker sem tako radoveden in mu postavljam vprašanja, ki so nepomembna za posel.

V zelo kratkem času je »naključje« hotelo, da sem spoznal njegovo podjetje od znotraj in hitro ugotovil, da je slika popolnoma drugačna. V resnici je šlo za družinsko podjetje, ki ga je njegov oče postavil že pred desetletjem, v podjetju je zaposlenih 350 ljudi, ki so vrhunski strokovnjaki in v podjetju popolnoma samostojno delujejo. Skratka, videl sem, da gre za popolnoma drugačno zgodbo, kot jo je v resnici sam predstavil.

S to izkušnjo sem na »uspešne« podjetnike začel gledati drugače. Zelo hitro sem ugotovil, da so tisti, ki o sebi niti o svoji poslovni poti sploh niso govorili, dejansko zgradili zelo veliko zgodbo o uspehu in so bili v javnosti veliko bolj cenjeni, saj so jih promovirali rezultati njihovega dela. In tisti, ki so veliko govorili, so v resnici sami sebi dopovedovali, kako pomembni in nepogrešljivi so. V resnici pa za njihovimi besedami stoji trud drugih.

Ker sem skozi leta ugotavljal, da je slednjih vedno več, sem se poglobil v njihov način življenja, predvsem pa me je zanimalo, zakaj so takšni in kako so takšni postali.

Gre predvsem za osebe, ki v otroštvu niso bile sprejete od staršev oziroma so se za njihovo pozornost morale truditi. Ker so starši pričakovali več, kot so bili otroci sposobni narediti, in realno niso mogli dosegati pričakovanj, so začeli uresničevati pričakovanje tako, da so začeli ustvarjati igre in nerealni svet, v katerega so sami zelo hitro vstopili in ga vzeli za svojo realnost, starši pa so jim začenjali verjeti.

Na podlagi tega so bili kasneje zelo prepričljivi v javnih nastopih in predstavitvah, ker so v tem nerealnem svetu živeli že dalj časa in je bila to njihova realnost. Tako so jim starši (ki so kasneje spoznali njihovo realnost) vzpostavili močno ekipo v podjetju, da poslovanje ni bilo ogroženo. Seveda so s tem naredili največjo napako, ker jim niso pokazali realnosti.

Ker tovrstni podjetniki niso imeli svoje zgodbe, so hitro prevzeli drugo in s svojo bujno domišljijo hitro nadgradili zgodbo v svojo uspešno zgodbo. Pri tem pa pozabili na to, kdo so v resnici, od kod izhajajo in kako se je v resnici vse skupaj začelo. Res je, da so jim starši prikazovali nerealno sliko sedanjosti ter v otroštvu zahtevali več, kot so bili zmožni narediti, in pri tem vzpodbujali »shizofreni« svet, ti »gospodje« pa so danes polnoletni in imajo svoje življenje v svojih rokah. Kar pomeni, da je vse ostalo samo izgovor in uživajo v vlogah žrtve, saj jim tako v življenju ni treba narediti nobene spremembe, in ker so žrtve, jim je tudi vse oproščeno.