Predvsem zanimive ugotovitve so bile pri tistih podjetnikih, ki niso znali ločiti osebno in poslovno življenje. Pravzaprav je bilo celotno njihovo življenje podjetje. Do njega se obnašajo kot do svojih otrok, vendar v neaktivnem smislu.

Če malo preskočimo temo in razložimo, kako se starši v veliko primerih obnašajo do svojih otrok…

Prispevek je nastala na podlagi strokovnega-raziskovalnega dela.

Naredili smo psihoanalize podjetnikov in analize poslovanja in organizacije njihovih podjetij. V strokovno-raziskovalno delo je bilo vključenih 378 podjetnikov in podjetnic, ter 156 njihovih podjetij. V glavnem je šlo za družinska podjetja.

Prispevek smo oblikovali v poljuden prispevek, ki temelji na rezultatih pridobljenih v raziskavi.

Kaj je bil povod v raziskavo? Osnovno tezo je postavil Milan Krajnc Pavlicam ko je še delal kot fizik, so bile njegove prve poslovne poti usmerjene v urejanje procesov, kako narediti poslovni proces optimalen. To mu je tudi uspevalo. Ko pa je v nekaterih primerih preveril, kako stvari napredujejo v praksi, je bil razočaran, saj so podjetja njegove rešitve samo delno sprejela ali pa sploh ne. Po razgovorih je ugotovil, da težava sploh ni bila v procesu, ki ga je izdelal, temveč v ljudjeh, ki se nanj enostavno niso mogli navaditi. Zato je svoje znanje fizike in projektnega vodenja nadgradil z motivacijskimi metodami. Tako so ljudje, ki so bili vključeni v prenovo procesa, to tudi izvajali še dolgo potem, ko je postavil sistem. Pa vseeno ne tako zelo dolgo, saj so se vedno znova vračali na stare poti. Šele, ko je podrobneje začel spoznavati delovanje celotnega podjetja, je ugotovil, da popolnoma vsi »ukazi« prihajajo z vrha, od direktorja. Kar je pomenilo, da njegove delo spodaj v procesih nikoli ne bo zaživelo, dokler bo direktor vedno na enak način sporočal informacije v proces. Takrat mu je postalo jasno, da bi bilo za podjetja veliko ceneje, če bi že samo direktorji spremenili nekatera prepričanja, navade in način komunikacije, kot pa da gredo v prenovo celotnih sistemov. Vendar pa je bilo zaradi močnega ego stanja direktorja veliko lažje in ceneje spremeniti navade 500 ostalih zaposlenih. Tako je začel opazovati, kako se informacija direktorja prenaša po hierarhiji na procese in si preko odmikov v procesih začel ustvarjati psihološko sliko posameznega direktorja. Nekatere je celo tako dodobra spoznal, da je po odstopanju pri nekem procesu vedel, kako se je zjutraj pogovarjal s svojo ženo. To je bilo sicer zabavno, vendar ni vodilo nikamor. Predvsem so ga zanimali vzroki, zakaj podjetju povzročajo težave in kako to odpraviti (zamenjava direktorja je bila zadnja misel). Ker je imel že veliko praktičnega znanja pri izdelavi psiholoških profilov, je to znanje nadgradil še s teorijo. Najprej z realitetno terapijo, ki jo je študiral v času, ko sem je najbolj ukvarjal s projektnim vodenjem, saj je z njeno pomočjo učil ljudi sprejemati odgovornost. In nato še z nevrolingvističnim programiranjem in transakcijsko analizo. Vse tri metode so metode psihoterapije. Ko je imel dovolj teoretičnega znanja, je videl, da se direktorji tako vedejo, ker se drugače ne znajo. Takega vedenja in karakterja so se namreč naučili v otroštvu. Njihovi prvi učitelji in vzorniki so bili starši, ki so se tega tudi sami naučili od svojih staršev. Tako so vse vedenjske vzorce prenesli iz svojega otroštva. Seveda to ne sme biti izgovor, saj so vsi polnoletni, dejstvo pa je, da če se tega ne zavedajo, tudi ne morejo ničesar spremeniti. Lahko bi torej rekli, da njihovo otroštvo upravlja s podjetjem. Tako je uspel razviti in se naučiti tehnik, ki pomagajo pri čiščenju podzavesti in odstranjevanju vzorcev iz otroštva. Psihologi jim rečejo psihološke smeti. Pravzaprav je opazil, da zna počistiti poslovni proces in podzavest človeka, da tako ne vstavljajo »smeti« v poslovni proces. Potrebno je torej samo spremeniti način razmišljanja in nehamo povzročati težave tako sebi kot tudi drugim. Da pa njegova opažanja ne bi ostala samo predvidevanja, smo v podjetju na podlagi izledkov naredili raziskavo, ki je potrdila predvidevanja. Oziroma pokazala je tudi zanimive rezultate.

Analiza je pokazala, da lahko podjetnike razdelimo v dva tipa. Na eni strani imamo podjetnike, ki obravnavajo svoje podjetje kot lastnega otroka. Na drugi strani pa pogosto srečujemo podjetnike s preglobokim socialnim čutom do svojih zaposlenih, ko ti do njih razvijejo enak odnos, kot do svojih otrok. Lahko rečemo, da vzamejo zaposlene za svoje otroke..

Podjetnik starš podjetju

Predvsem zanimive ugotovitve so bile pri tistih podjetnikih, ki niso znali ločiti osebno in poslovno življenje. Prazaprav je bilo celotno njihovo življenje podjetje. Do njega se obnašajo kot do svojih otrok, vendar v neaktivnem smislu.

Če malo preskočimo temo in razložimo, kako se starši v veliko primerih obnašajo do svojih otrok (sklicujemo se na raziskavo, ki smo jo naredili v okviru Zakonske svetovalnice www.zakonskosvetovanje.com).

Osnovno poslanstvo staršev je nadaljevanja »človeške vrste«. Torej bi morali biti starši neke vrste trenerji svojim otrokom. Danes pa se vse pogosteje dogaja, da se starši obnašajo kot zaščitniki, torej kot da so otroci njihova last. In kadar govorimo o lastnini, jo želimo čim bolj nadzorovati in zavarovati. Tako veliko otrok ob polnoletnosti ni pripravljenih na realno življenje. Starši o katerih govorimo v prispevku, so starši, ki se do svojih otrok obnašajo, kot do svoje lastnine.

Podoben odnos je med podjetniki in njegovim podjetjem. Ti se obnašajo do podjetja, kot do svoje lastnine. Na prvo mesto svojega življenja postavijo podjetje, zanj so pripravljeni narediti popolnoma vse. Zaposlene v podjetju pogosto obravnavajo kot »sovražnike«, zato se do njih tako tudi obnašajo, saj predpostavljajo da ti želijo škoditi njihovemu podjetju. Torej karkoli naredijo, kar ni v skladu z njegovo predstavo, je zanj »ogrožanje« varnosti, njegovega »otroka«. Najbolj žalostna ugotovitev je bila ta, da je podjetje podjetniku pomenilo veliko več, kot njegovi »živi« otroci.

Tovrstni podjetniki so neprestano v stresu, njihovo zdravstveno stanje zelo niha, pogosto so prisotne težave in obolenja srca.

Takšen pristop ni dober ne za podjetje, kakor tudi ne za podjetnika. Če podjetnik ne poskrbi najprej zase, potem mu slej ko prej zmanjka energije za podjetje. V kolikor želi obvarovati podjetje, potem mora biti sam dovolj »močan«, da ga lahko obvladuje. Ti podjetniki vežejo nase vse pomembnejše aktivnosti podjetja. V primeru, da se njemu kaj zgodi, podjetje ne more normalno delovati, pomeni, da je njegovo dejanje popolnoma neodgovorno.

Če sklenemo, lahko rečemo, da podjetniki, ki na podjetje gledajo, kot na svojega otroka, so v prvi vrsti neodgovorni do sebe in do podjetja.

Podjetnik starš zaposlenim

Druga zelo pogosta ugotovitev je bila, kjer direktor vzame svoje zaposlene za svoje otroke. Govorimo predvsem o socialnih podjetij, kjer je direktor pripravljen delati tudi namesto zaposlenih. Zaposleni ga v veliki meri izkoriščajo. In takšna podjetja nimajo dolge tradicije, oz. obstajajo tako dolgo, kolikor je podjetnik psihično in fizično še pri stabilnem zdravju.

Tudi v tem primeru so ravnanja podjetnikov neodgovorna do njega samega, do podjetja in naročnikov. Takšna podjetja imajo tudi zelo malo stalnih naročnikov, saj le ti zelo hitro spoznajo, da se na njih ne morejo vedno zanesti.

Odgovornost

Veliko smo govorili o odgovornosti. In na prvem mestu smo vedno omenili, da je podjetnik neodgovoren sam do sebe. Zavedamo se, da vsakdo lahko sam s seboj počne kar hoče, vendar le, če ob tem ne ogroža drugih. In drugi del stavka nakazuje, da podjetnik z neustreznim odnosom do podjetja ogroža tudi druge. Neogovorno je namreč, da nastavi takšen delovni proces, ki je popolnoma odvisen od njega. Tako v primeru njegove daljše odsotnosti zaposleni ne morejo normalno opravljati svojega dela, pri čemer podjetje utrpi organizacijski in finančni šok. Predvsem pa je takšen način dela neodgovoren do naročnika, ki pogosto verjame na besedo, da bodo stvari končane pravočasno in kakovostno.

Vzrok, da postane Podjetnik starš

Zakaj pride do tega, da podjetnik igra vlogo starša. Velikokrat se zgodi, da so tovrstni podjetniki dobili premalo ali skoraj nič pozornosti od svojih staršev (otrok potrebuje veliko pozornosti), morada pa so bili celo onemogočeni pri nekaterih svojih željah. Takrat se je v njih naredil zapis, ki jih je vodil k dokazovanju. Tako so na svojem podzavestnem nivoju ves čas tekmovali s starši in se jim dokazovali. Samo da bi dobili pozornost.

Podjetje, kot kapitalska naložba

Praksa je pokazala, da se je do podjetja najbolje obnašati, kot do svojega kapitala, naložbe. Načeloma ne bi smelo biti razlike ali smo 100% lastniki podjetja ali pa imamo 3 delnice neke delniške družbe. V obeh pravnih osebah je naš kapital (količina ni pomembna, do vsakega evra se moramo obnašati spoštljivo), ker pa želimo, da se naš kapital veča in da ima tudi stabilnost, bomo tam kjer imamo največ vpliva poskrbeli, da bo dolgoročno donosen. Pomeni, da mora proces in organizacija v tistem podjetju biti stabilna. Skratka, kadar gledamo na naložbo smo veliko manj obremenjeni, kot pa kadar gledamo na svojo lastnino.