Že sedemnajst let delam, kot psihoterapevt in šele sedaj mi je postalo jasno, kaj v resnici psihoterapija je… saj ne rečem, da sem kaj narobe delal, vendar sedaj sem ponotranjil, kaj v resnici je ključna točka, ki jo je potrebno narediti, da je dejansko uspeh lahko zagotovoljen, da je klient na koncu tudi osvobojen!

Kot sem v enem od člankov pisal o Življenjskih scenarijih, dejansko vidimo, da si življenjsko pot začrtamo na podlagi vzgleda, ki ga dobimo v prvih šestih letih življenja. Torej ta življenjski scenarij je dejansko film, ki smo ga posneli po odzivih odraslih v naši okolici odraščanja… njihova dejanja, so se nam vtisnila v spomin, ker smo jih v tistem trenutku smatrali kot avtoritete. Torej, če želimo spreminjati ta scenarij, se osvoboditi, potrebujemo drugo avtoriteto.
Torej psihoterapevt, mora vzpostaviti najprej zaupanje in šele preko vzpostavljanje avtoritete, nas bo klient, bolj resno vzel, kot je vzel svoje vzornike v otroštvu… v kolikor se to ne zgodi, je škoda časa, denarja in energije… za oba.
Prej sem bolj delal po občutku in po konceptu, ki sem se ga naučil… sedaj pa dejansko čutim klienta… vendar je to pomenilo veliko dela na sebi… in sedaj bi lahko rekel, da se je ta stopnja končala in grem na višji nivo.

Ampak, slej ko prej vidiš, da za to stopnjo ni potrebna samo vaja, ali strokovno znanje, temveč poglabljanje v samega sebe. V preteklem prispevku  Točka 0, sem namreč pisal, kako sem pogledal v svojo največjo globino… vendar v tej globini je bila tema, kjer sem se pogovarjal sam s sabo… ampak nisem prižgal luči, da bi videl kaj je not… morda je vse skupaj še globlje… ampak v tem trenutku je to točka 0, za mene… in sedaj se počasi vzpenjam…
…ko bom ponovno dosegel najvišjo točko na tem nivoju, se bom ponovno spustil na novo točko 0 in ponovil vajo, da naredim naslednji nivo… in enkrat na enem nivoju bom dejal, dovolj imam prebojev in se bom »udomačil« 🙂

Pred sedmimi meseci sem namreč pisal o mojem srečanju z Vitezom Parsivalom in takrat sem to vzel kot neko razsvetlenje… vendar sem šele sedaj videl, da v resnici je bil začetek neke iniciacije, ki pa se je končala šele ta vikend…. iniciacija v Viteza Parsivala!

Seveda to ne pomeni, da sem dobil fizično meč ali neko krono in sedaj hodim v ogrinjalu… temveč gre za psihološki preboj.

Naloga vitezov, je bila vzpostaviti moralni red v družbi. In jaz s svojimi dejanji neposredno vplivam na svoje kliente, ki potem družbeno moralno reagirajo na širše množice… in dejansko je moje delo podobno. Seveda, sem naredil veliko napak in grehov na svoji poti, katere sedaj odplačujem in molim pokore, vendar vse to je del poti, da sem lahko napredoval v življenju.

To kar sedaj pišem, je spiritualni svet v katerega se ljudje zatečemo, ko ne najdemo popolne razlage na tem svetu… ponavadi to najdemo v kakšnih nenavadnih zgodovinskih zgodbah… jaz sem jo našel v Vitezu Parsivalu, drugi jo v Atlantidi, Sv. Juriju… vsak ima namreč svojega Parsivala… seveda se poskušamo poenotiti predvsem pa najti neko uteho, da je končno prišel nas čas… čeprav na koncu vidimo, da smo vse sami naredili in ni bilo ne čudeža, ne skrivnostnih bitij, ki so nam pomagali… vendar je bila ta zgodba, naša opora na tej naporni poti…

Jaz sem se v tej zgodbi Parsivala videl, zato, ker je to zgodba o Vitezu, o Kralju Svetega Grala, torej o nekom, ki brani nekaj najvišjega… in pot, skozi katero je moral iti je dejansko pot preobrazbe… in če sedaj jaz primerjam svojo življenjsko pot, program transformacije in da so moji klienti osebe na najvišji položajih, ki neposredno vplivajo na razvoj družbe… torej dejansko je… moja pot identična tej zgodbi… in tudi tistim, ki želijo priti na vrh… in vsi, ki bodo v prihodnje šli skozi moj program, bodo šli skozi zgodbo Viteza Parsivala, nekateri pa tudi postali Vitezi tega reda…

… jaz še vedno trdim, da ne verjamem v višje sile, nevidna bitja… usodo… vendar, nekaj tam je in po tem vikendu… je mogoče moje mnenje drugačno…

… ta vikend v Sarajevu, se mi je namreč ponovil občutek izpred 5 letih, ko sem bil v Sarajevu… takrat me je oblila neka energija, oblak… ki pa je takrat nakazovala, da živim zlagano življenje in me je popeljala v popolno preobrazbo… ta pot dolga 5 let je bilo že popolno obupanje, ko sem nehal verjeti v samega sebe in celo razmišljal, da bi odšel po očetovi poti… enako kot pot Viteza Parsivala, ko ni več imel cilja, zakaj se bori in nehal verjeti v Boga… potem zvem, da sem živel na enakem mestu, kot je živel Parsival… da je njegova pot enaka mojemu… toliko dejstev, da sem pričel verjeti v reinkarnacije… čeprav še vedo mislim, da sem samo s svojim delom prišel, na frekvenco, kjer me je čakala energija Viteza Parsivala… in sedaj ponovno v Sarajevu enaka energija, ki pa zaključuje mojo preobrazbo… zaključilo pa se je tako… da sva z Mihom Pogačnikom odšla na Piramide pri Sarajevu, kjer sva spustila njegov posnetek iz Keopsove Piramide, kjer sva v  bistvu energijo Bosanskih in Egiptovskih piramid, združila v resonanco…. in takrat se je tudi v meni zgodil ta pok, eksplozija starega in povezava s vsemi mogočimi viri znanja, energij… dobesedno sem v sebi začutil, stabilnost, mir in moč… v bistvu sem začutil samega sebe…

… no to je le del moje spiritualne zgodbe, ki pa me je pripeljala, do neke psihološke svobode, ko ni več občutka, da si ujetnik, ali da nad sabo nosiš Demoklejev meč.

Vsa ta simbolika…. velika noč, vstajenje od mrtvih, življenje na višjem nivoju, … sprememba časa… nov čas… in Sarajevo, središče, kjer se srečata Vzhod in Zahod… in potem še isto večer dobim vabilo iz Istanbula, da bi tudi tam postavil svoj Inštitut…

… zakaj se tolik izogibam in že skoraj otepam, naključij, usode, višjih ciljev, namenov… čeprav je že skoraj vse jasno, da mi je vse to namenjeno nekje iz neba…

… zato, ker je vse to preizkušnja, da to so znaki, ki mi govorijo, da sem na pravi poti in da se moram te poti držati, vendar zato veliko še delati… v kolikor bi se kar predal, da mi je to usojeno in da se bo vse samo po sebi kar nadaljevalo… bi zaplaval v sanje in se izgubil v nekem drugem svetu…

… zakaj sem vse to delil z vami, predvsem svojo intimo… ker bi vas rad le opozoril, da živimo tukaj na zemlji in da vse znake okoli nas, moramo spremljati, kot smerokaze ali svetilnike… ne pa kot način življenja, ker to kar vidimo ali čutimo je iz nekih drugih časov, kjer je bilo življenje drugačno, mi pa moramo vso to energijo ki nam je namenjena, preoblikovati v sedanje življenje, samo tako bo lahko dobila vrednost in zaživela v neki novi podobi, vendar še bolj močnim sporočilom.

…in sedaj tisti, ki me poznajo… da ne boste mislili, da kaj zanikam, kot je Peter, Jezusa…

Popolnoma vse priznavam in sprejemam, samo vrstni red je pomemben… živimo tukaj na zemlji, vse ostalo je podpora in jo je potrebno spoštovati na nivoju, kjer se nahaja. Ne smemo pa je postavljati na mesto, kjer ji ni mesta 🙂

Vsak od vas ima svojo spiritualno zgodbo in naj ostane vaša intimna, vendar boste našli sogovornika, ki vas bo takšne sprejel in vas tudi popolnoma razumel… meni je konec tega procesa prinesel, tudi mojega sogovornika.