Dobro jutro,

niti se še nisem prav zbudil, ko mi že nekdo tolče po vratih. Le kje so sedaj mene našli, ko niti ne vem še za sebe… ne kako se prebijem do vrat in že plane ženska oseba skozi vrata, … nujno, rešiti me morate.

… ravnokar sem naredila analizo preteklega leta in sem ugotovila, da se moram nekaterih stvari nujno rešiti in ker je danes prvi dan, lahko to uredim še brez škode za 2019 in potem bom mirna skozi vso leto.

Vprašam jo ali bo kavo ali kaj bolj kratkega in zaželim SREČNO 2019. Pogleda me in se nasmeji… ta kratkega… natočim in ji rečem, da najprej mora delati na potrpežljivosti v 2019, da bo potem vse ostalo prišlo do izraza oz. sploh točno vedela, kaj je njen problem.

A lahko še enega kratkega me je vprašala … in potem je nekaj časa sedela v tišini in opazovala jezero.

Da, potpežljivost potrebujem. Vedno se odločam na podlagi nekega navdiha, na podlagi trenutka, nikoli ne gledam dolgoročno. Poskušam jo pomiriti, da je super, če živi tukaj in zdaj, ker nikoli ne vemo, kaj bo jutri… pa me kar prekine… veste, tudi jaz tako včasih mislim… in potem še vedno živim jutri in pojutrišnjem in moram nositi posledice mojih odločitev… tega pa je že preveč. Če pogledam moj način življenja, je zelo različen od mojih dnevnih odločitev. Želim se pomiriti. Nočem več kalkulirati, kaj je zame dobro in ne želim ves čas biti zadovoljna sama s sabo, želim živeti sproščeno, spontano. In da ko pride občutek navdiha je tisti pravi, ki potem moje življenje dvigne na višji nivo, ne pa vrže v še večji problem. In potem spet na vsakem koraku pazim s kom se družim in s kom ne… in postanem »preračunljivka«, pa v bistvu želim samo mir in da živim to kar moje srce čuti. Zaradi napačnih trenutkov si vedno zakompliciram življenje in potem imajo ljudje popolnoma napačno sliko, kdo sem… in spet je spila kratkega in obnemela.

Da mir hočem, stabilnost…

… ravnovesje potrebujete v svojem življenju sem ji mirno povdaril.

Da, točno to; to potrebujem.

Najbrž je tudi vaša mama bila zelo nestrpna in nemirna in je vedno šla iz enega v drug ekstrem dokler se ni utrudila in potem je počivala, dokler si ni opomogla in tisti vmesni čas, je bil za vas dopust…

Kako veste?

Velikokrat takšne »lastnosti« podedujemo od staršev, vendar se tega ne zavedamo, dokler nas nekaj ne začne moti in se zavedamo, da to prihaja iz nas.

Najlažje je spremembe pri sebi početi, tako da si najprej ustvarimo na vseh pogledih ravnovesje, torej v samem načinu organizacije življenja, potem nekatere lastnosti same po sebi izginejo ali pa ustvarimo oz. naredimo izolacijo pred zunanjimi vplivi in lažje pričnemo s spremembo vzorcev, ki so bili vcepljeni v zgodnjem otroštvu. To potem hitro lahko uredimo.

Pogledala me je… da strinjam se, res zelo »hektično« živim.

1. Najprej se naspite,
2. Potem začnite počasi razgibavati telo,
3. Odprite novo knjigo in jo počasi pričnite brati, namesto da gledate televizijo,
4. Pojdite na kavo samo z iskrenimi prijatelji s tistmi, ki nimate nobene slabe iskušnje,
5. In pred spanjem si vedno napišite vse misli in dogodke, ki so se vam zgodili čez dan
6. … to počnite 3 tedne in potem pridite na še enega kratkega in bova nadaljevala z reševanjem vašega problema…

Z listkom v roki in steklenico pod roko se je počasi odpravila in zaželela SREČNO 2019.

Največjo napako delamo, ko želimo nekaj spreminjati, ne da se na to pripravimo. Predstavljajte si, da pričnete sesati tla in jih nato še pomijete, tako da se svetijo… sedaj pa se lotite polic, kjer je ogromno prahu… tako je če pričnete reševati osebni problem, brez da si ne spremenite načina življenja oz. okolja… saj si je vaš vzorec naredil takšen način življenja, ker je to njegova »hrana«.

Hmmm, če je že prvi dan novega leta in če sem že nekomu pomagal narediti spremembo… bi bilo morda dobro, da še sam pri sebi pogledam, kaj mi povzroča največ … oz. kaj mi jemlje največ energije in kje se vrtim v krogu.

Zagotvo ne smem več razmišljati, kaj si več ne želim temveč samo kaj si želim, tako je naenkrat samo še fokus k pozitivnim stvarem in tako avtomatično tema odpade in več ne razmišljam, kje delam napake, ker sem samo usmerjen k temi kaj in kako si želim in potem počasi izginjajo vse te temne misli in napake, ki sem jih ponavljal.

Med razmišljanjem se spomnim pogovora, ki sem ga imel pred več kot 20 leti z učiteljem borilnih veščin dr. Emin-om Topić-em, ki mi je razložil zgodbo o tistih, ki trenirajo borilne športe, ki ne vedo, kaj početi po končani karieri. Dejal je to kar znaš, to kar je tvoja izkušnja je v bistvu tvoje orodje. Zato vse znanje, vse kar si pridobil v času učenja in treniranja uporabi v življenju. Lahko si trener, lahko znanje uporabiš v življenju, da tako v poslovnem ali osebnem svetu usmerjaš energijo in uporabljaš principe borbe in obrambe… vse je v tvojih rokah.

Takrat sem se zavedal, da je vse kar sem se dosedaj naučil v bistvu moje orodje. Tudi če je bilo v otroštvu veliko stisk in sem moral biti ves čas na preži ali bo oče prišel alkoholiziran domov in bo ponovno nasilen, lahko rečem, da sem zaradi tega izostril različna čutila in je to moje orodje danes za boljše zaznavanje okolice, prepoznavanje ljudi… torej nič, kar se mi je zgodilo, kar sem se naučil mi ne more škoditi, vse moram vzeti samo pozitivno.

Tudi pisanje je moje orodje, čeprav sem ga leta uporabljal, samo kot sprostitev ampak ta sprostitev je v 34 letih pisanja prinesla 25 publikacij in nešteto člankov. Tako sem sedaj svojo sprostitev naredil v svojo orodje in nastaja zbirka knjig UČITELJ ŽIVLJENJA, ki je namenjena širši populaciji in hkrati moje orodje za življenje. V veliki meri mi je moje pisanje prineslo veliko klientov, torej je bilo tudi orodje za marketing. Ampak ni preneslo samo poslovnih partnerjev, ampak nekaj ljudi, ki bi se z mano samo želeli družiti, pa tega nisem točno razumel in sem z druženjem nekako iskal smisel druženja, zavedal sem se, da se z mano družijo, ker se od mene veliko naučijo in vsak mi je v zameno želel ponuditi neko svojo uslugu in tako sem tudi razumel druženja, da izmenjujemo usluge ali kot se to poslovno reče, kompenziramo. Jaz dajem svojo energijo, znanje, čas… drugi nek svoj kapital.

Tukaj sem se vedno spomnil na dr. Topića… to je tvoje orodje.

Tudi življenje in narava tako delujeta… vedno se nekaj izmenjuje, nič ne stoji na miru, tudi da se zemlja vrti oz. da lahko vse skupaj živi je osnova III. Newtonov zakon, zakon o akciji in reakciji, kar daš to dobiš. Tako deluje trgovina daj – dam, tako deluje odnos, daj – dam… tisti, ki pa samo daje, pa slejko-prej izgubi vse, ker se sistem poruši, saj mora tudi dobivati nazaj. Če nismo aktivni v odnosu, karkšenkoli je, zdrsnemo skozi življenje, kot da v njem nikoli nismo bili.

Kot zgodba o žabi, ki jo vržemo v vodo, katero grejemo. Višja kot je temperatura, bolj žaba prilagaja svojo temperaturo in prilagajala jo bo tako dolgo, dokler voda skoraj ne zavre v tistem trenutku, bo žaba želela skočiti iz posode, da se reši… vendar je toliko energije porabila za prilagajanje temperature, da ji je na koncu zmanjkalo energije, da se reši s skokom iz vode. Torej žaba se je uničila z lastno odločitvijo, da se bo prilagajala. In enako je pri ljudeh, namesto, da bi bili interaktvni v odnosu in iskreni sami do sebe porabijo vso energijo, da se prilagajajo in na koncu, ko želijo oditi nimajo več te moči in odidejo skupaj z življenjem.

Zato ko sem v teh »odnosih«, kjer sem videl da ni obojestranskega razumevanja, enostavno odšel. Namreč na koncu so vsi pozabili na energijo in čas, ker tega niso smatrali kot kapital, ki so ga dobili od mene, temveč so izstavili račun za svoje »usluge«. In tako sem hitro ugotovil, da so se ljudje samo priklopili na nek vir… jaz sem naredil črto in obračun in se pomiril s celotno situacijo, saj je bilo obojestransko enakovredno. Za druge pa sem ostal preračunljivec, kot moja klientka, danes »zjutraj«.

Tako mi je postalo jasno, da sem svoje znanje in energijo premalo cenil in odločitev za 2019 je, da se moram še bolj ceniti.

Zato dragi moji, nismo več v času Power/Flower generacije ampak ima vsak zakaj ima svoj zato in nič se ne zgodi samo po sebi, če v začetku ne postavimo jasnih ciljev in vseskupaj ne usmerjamo k temu cilju… potem vse skupaj ostane v zraku in bo tam tudi ostalo.

Zato ni usoda napisana, ampak si jo s svojimi odločitvami pišemo sami. Usodo lahko predpostavljamo s svojimi aktualnimi dejanji. In bolj, ko bomo sebe cenili, bolj natančno bomo lahko izpolnjevali svoje želje in napovedovali svojo prihodnost.