V življenju je najlažje rešiti stvari, tako da odideš, preden jih resnično zaključiš, da se skriješ, da pobegneš. In tako bežimo iz dneva v dan, bežimo od tega dneva v drug dan in iz drugega dneva v naslednji dan. Vendar teh dni nikoli ne zaključimo, zavedati pa se moramo, da vsak dan posebej sestavlja življenje in da je vsakega posebej potrebno preživeti, ne prebežati!

Enako je v partnerskih vezah? Zakaj se sploh ločujemo, zakaj se razidemo? Oz. najprej se moramo vprašati, zakaj sploh pridemo skupaj?

Ljudje že v osnovi nismo samotarji, temveč smo družbena bitja in osnovno poslanstvo je, da nadaljujemo človeško raso in to samo tako, da se moški in ženska združita in potem nekaj časa tudi skrbita za potomce. Seveda se je skozi razvoj človeške vrste, spreminjalo tudi druženje in vsak nosi tudi neko svojo poslanstvo, nekateri nadaljujejo človekovo raso, drugi premikajo družbene mejnike, tretji rešujejo svet… vsak nekaj prispeva k razvoju človeštva. In tako se ljudje, danes v osnovi družimo zaradi druženja, ne zaradi nadaljevanja človeške vrste.

Da se dva najdeta skupaj, ne odločata toliko prostovoljno, kolikor njuni starši. Vendar ne starši v sedanjosti, temveč tisti, ki so nas vzgajali. Če laično povem, so nam pri vzgoji vsadili različne psihološke vzorce v našo podzavest, ki na nek način upravlja z našim sedanjim življenjem. Torej, ko se najdeta dva, bi lahko rekli, da sta se našla dva psihološka vzorca iz naše podzavesti, ki se lahko dopolnita in sta toliko dominantna, da ostali izgubijo moč. Ko se ta vzorca počasi »zadovoljita« (med partnerjema) in njuna moč pojenja, se prične realna zgodba med moškim in žensko, ali kot bi rekli »polizal se je med«.

To je tudi odločilni trenutek! Ali gresta vsak svojo pot ali se prične odvijati odnos! Odvisno je predvsem, od odnosa, ki se je razvij dosedaj, ter od življenskih nadzorov. V kolikor gre za velike razlike, potem je res najbolje, odditi po svoji poti, če ne pa graditi odnos v skupno dobro.

Sedaj smo prišli do ugotovitve, da nismo sami krivi in da so za vse krivi naši starši, super. Ampak, v sebi imamo več vzorcev in na vsakem koraku bo naš psihološki vzorec našel osebo s podobnim vzorcem, ki ga bo želel zadovoljiti, ali to sedaj pomeni, da bomo vsak teden, mesec šli v novo vezo?

Preden odgovorim, moram dodati, da smo sami odgovorini za svoje življenje in od 18 leta naprej ne smemo več nikogar obtoževati, niti staršev; saj so delali, tako kot so najbolje znali.

V mlajših letih, do 30 let, to morda še gre (menjava partnerjev z lahkoto), vendar se moramo zavedati, da do 25 leta, ko še telo raste, smo zelo prilagodljivi, potem pa se vedno bolj počasi prilagajamo in bolj ko smo starejši, manj smo prilagodljivi.

Potem pa pri izbiri partnerja igramo loterijo, saj mora on imeti točno takšno kombinacijo, ko jo potrebujemo, pomeni, da se na čim večih stvareh dopolnjujeva.

Vendar veza z vsakim letom potrebuje več vložiti v vezo, da bo trdna in da bomo v njej uživali.

Zato preden se odločite, da greste. Se temeljito in iskreno pogovorite, če res ne obstaja nobena možnost, ker naslednja preizkušnja bo še močnejša. In fantje, ki odraščate v može. Ko dekleta rečejo, da je KONEC, mislijo DAJ SE KONČNO POTRUDI ZAME!