Danes zjutraj me je v Inboxu čakalo naslednje sporočilo:

“Pozdravljen! Namen mojega pisanja je, zahvaliti se Ti(Vam) za zapisane misli, ki so mi pred leti pomagale, ko sem bila na življenjski prelomnici. Dobesedno sem, pojedla, vse napisano in komaj čakala naslednji zapis. Potem se je tista Fb stran nekako, utišala, in manjkali so mi zapisi. Najbrž pa sem vse absorbirala vase in se je zato vse umaknilo.😊 Sem pa toliko bolj vesela, da jih sedaj zopet lahko prebiram in mi polepšajo dan. Za zahvalo nikoli ni prepozno-saj v življenju tolikokrat pomagamo ljudem, ne da bi se tega sploh zavedali in je to še toliko bolj vredno! Želim Ti(Vam) lepe decemberske dni in vse dobro! Mogoče se kdaj tudi osebno srečava-kaj veš, življenje je pač nepredvidljivo in te včasih preseneti. Tiste, ki jih moraš srečati, zagotovo srečaš! Lep sončen pozdrav in hvala za odlične misli in zapise!😊”

Neizmerno me je razveselilo, posebaj v teh dneh, ko se še ukvarjam s preteklostjo in napake, ki se mi ponavljajo. S tem se mi potrjuje, da sem že prej delal pravilno, le da tega nisem videl. In preden sem prejel to sporočilo, sem se ukvarjal z mislijo… Odnos na daljavo… Ali lahko imam sploh “normalen” odnos ali sem lahko v kakšnih intimnih vezah ali sem le tujec, ki zjutraj vzame kovček in gre dalje…

In tukaj se vrnem k svoji osnovni izobrazbi, ki je dejansko še samo izobrazba, znanja pa je ostalo bolj za vzorec, vendar dovolj, da so mi jasne osnove zlitin (metalurgija).

Vseh kovin oz. materialov ne moremo mešati med seboj, tiste, ki pa lahko, se morajo zgoditi pod določenimi pogoji, ravno primerna temperature, pravilno razmerje sestavin in dodatkov, ter pravi čas ohlajanja…. Da dobimo trdno zlitino!

In podobna slika se mi vedno odvija, ko gledam, kako se razvija nek odnos meni ali nekomu drugemu. Dva, ki sta popolnoma nekompatibilna, se ne moreta združiti… kompatibilnost pa niso samo lastnosti, temveč psihološki vzorci, ki ves čas iščejo svojo “zadovoljitev” v nasprotnem spolu… tukaj je ponavadi ognjemet, vendar ko mine, niti ne vemo, kdo je na drugi strani, niti kaj se je v resnici dogajalo… in upamo, da ne traja predolgo, ker se rodi navada, ki se nato spremeni v negativna čustva. In vemo, da to ni to… ampak smo zapleteni v neko mrežo iz katere ne moremo.

In potem se nekega dne (…to z energijami mi še ni čisto jasno, kako oblak ljubezni pride do dveh… še sledi raziskovanje v prihodnjih dneh ) uskladijo vsi potenciali na enem mestu… vse je tako kot mora biti… ampak ona iz Dunaja, jaz iz Beograda.. občasno se nahajava v Ljubljani.. ampak nič ne kaže, da bo dolgoročno kaj drugače… super je, ko se srečava ampak… ko sva pa narazen je pa tudi super… in tako vsak po svoje na daljavo… saj zaradi poslovnih obveznosti ni mogoče narediti ključnega premika.
Posel, preživetje je tisto, kar daje je tempo in smer življenja ne srce… in s tem smo tudi popolnoma izgubili smer življenja in smisel, živimo in delamo za druge, ne za sebe.

Če pogledam zlitino, bo zdržala vse pritiske in ne bo razpadla, ta oddaljenost, pa zelo krha vezo… zato sem potem našel odgovor v svojem študiju fizike v zakonu narave… da je odnos, kot potok… hitrost in količina vode mora biti ravno dovolj velika, da je vse živo okoli njega, če ne postane mrtvilo, ali pa prevelika količina odnese vse zdravo… zato je za ohranjevanje zveze, pomembna pravilna komunikacija (spoštovanje, zaupanje, biti na prvem mestu… pa dajajo globino)…

Pot, nadaljavenju študija pa me je odneslo čisto v psihološke vode, vendar študij Psihoterapevtskih znanosti mi ne bi dal takšne vrednosti, če ne bi imel tehničnega predznanja, saj si sedaj znam tudi vse psihološke procese predstavljati v realnem življenju oz. narediti primerjavo z nečim, kar lahko primem v roke.

Tako mi zelo jasno postaja, čeprav vem že zelo dolgo, da je Materialni svet samo odsev naših misli, vendar šele sedaj iz te misli, nekako prihaja v moje celice, kri… postaja tudi del mojega življenja, način življenja. In tako kot globoko raziskujemo vesolje, odkrivamo v bistvu človeško dušo, ko napredujemo v tehnologiji, odkrivamo delovanje človeških možganov in čustev. Tako da prihajamo v čas, kjer se človeška zavest vedno bolj jasni, Ljudje se vedno bolj zavedamo samega sebe.

Seveda to ne pomeni, da je popolnoma vse kar je okoli nas, problem ki ga moramo rešiti, je pa del nas in takšno kot je, dobro je!

… malo me je odneslo… da se vrnem nazaj k Odnosu na daljavo…

… in tako se v nekem trenutku prične odnos z dobro osnovo, odnos na daljavo. Ampak, žal ne more ostati, ker je odnos proces, ki se oblikuje z bližino, in tako se poglobimo sami v sebe, sami sebi smo dovolj… in življenje gre mimo… in tisto več ni ta pravi odnos, takšni, kjer skupaj gradiš, temveč samo lebdiš…

… in kaj sedaj?

V zadnjem času sem veliko v svetu diplomacije, kjer se diplomati selijo in z njimi vsa družina… ampak to pomeni, da se moškemu mora prilagajati celotna družina… v večini pogovorov z ženami diplomatov sem ugotovil, da se v tej vlogi odlično ujamejo, ne igrajo vloge gospodinje, temveč mame in same sebe izoblikujejo, kot želijo… seveda vse to gre, če je moški tisti, ki dovolj zasluži…
… seveda je lahko tudi obratno, če gre moški v drugi plan.

Torej zveza na daljavo, da ali ne?

NE!

Osnova stabilne veze je, da vsak najprej sebe najde in potem se lahko pusti v resno in stabilno vezo… potem pa se vse samo po sebi uredil (no to pa je tisti energetski del, s katerim se sedaj ukvarjam… kako se lahko nekaj samo po sebi uredi????)… enostavno je potrebno zaupati v svoje sposobnosti, čutenje, misli… da smo vse to mi, da s tem ni nič narobe, če smo iskreni sami do sebe in tako tudi živimo.
V vezi ne smemo iskati sebe ali v drugem, vedno sami v sebi, drugi nam je lahko ogledalo, smerokaz, ne pa nasprotnik, je partner in z njim moramo graditi, ne se boriti.

Veza ni borba niti garanje, je razvijanje, ustvarjanje in uživanje.