Kolik so prazniki dobrodošli, toliko so naporni, ko nam zmanjka nekaj dni v delavnem tednu.
In potem se nam nabere veliko stvari naenkrat in ne vemo, kje se sploh stvari lotiti… občutek imamo, da bomo eksplodirali. Namreč med prazniki se tudi problemi ne rešujejo, temveč se le malo omilijo, nato, pa v teh nekaj dneh, ki ostanejo, je potrebo rešiti vse probleme, tekoče stvari in razmišljati za naprej… vendar vse to naenkrat ne gre in potem pride trenutek, ko mislimo, da je konec sveta!
Pomeni, da se nam pred očmi nabere toliko problemov, kod črni oblaki, ko prekrijejo Sonce in v trenutku vidimo samo temo. Takrat imamo občutek, da je konec sveta…no tudi Gallielo Gallie, je tako mislil, ko ga je Cerkev prisilila, da se javno odpove svojim predavanjem in teorijam… da se Zemlja vrti okoli Sonca… a po javnem »priznanju« in izreku kazni, je na koncu po tihem dejal… a vendar se vrti.
Torej, kljub temu, da so mu grozili s smrtjo, in se je rešil s tem, da je sam sebe zanikal, je vseeno verjel vase in svojo delo nadaljeval daleč od javnosti. In je rezultat njegovega dela danes temelj, za celotno fiziko in tehniko, čeprav ga je Cerkev šele 1992 odpustila krivde.
Malo sem namreč odšel v zgodovino ali drugače povedano… da v takšnih situacijah, je potrebno stopiti nekaj korakov nazaj, da lahko nadaljujemo normalno pot.
Ko se v naravi stemni, pomeni ali je neurje in se moramo malo odmakniti ali je padla noč in je čas za počitek, ne da rinemo naprej.
In celotno zgodbo narave lahko prenesemo na našo psiho… ko se nam stemni, se svet še vedno vrti, pomeni le, da se moramo ustaviti, umiriti in ko se razjasni, lahko nadaljujemo pot.
Potrebujemo praznike, po praznikih 🙂