… je pred leti napisal Ernest Hemingway, vzel puško in se ustrelil. Ali naj sedaj verjamem temu reku? Da, zakaj pa ne, saj njegova smrt nima nič z mano, lahko pa vzamem iz njegovega življenja tisto, kar je meni koristno. Namreč ni nujno, da je vsaka izrečena misel tudi z vzgledom potrjena, imam sicer večjo moč, ni pa nujno, ker je vse odvisno, kako jo uporabimo.

Vzgled ob izjavi oz. nauku potrebujejo tisti, ki morajo narediti veliko na samozavesti in samovrednotenju in potrebujejo močno zunanjo potrditev. Tisti, ki pa vedo kam gredo, pa jim je dovolj misel, ki jim samo potrdi lastno prepričanje oz. smer poti.

Sam nikoli nisem resno razmišljal o predčasnem končanju življenja, sem pa se že nekajkrat poigral s to mislijo, kaj bi bilo. Prvič, ko sem se spopadel z identiteto svojega Očeta, pri 16 letih, dve leti po njegovem samomoru. Ker sta oče in ded imela oba težave z alkoholom in posledično se je dogajalo nasilje v družini in oba sta bila Milan Krajnc, sem avtomatično razmišljal da je sedaj to moja usoda in da bom enak. Ko sem s pomočjo športa in pisanja, uspel premagati to misel, sem videl, da so vse moje odločitve, kakšna bo moja usoda. Drugič pa v letošnjem letu, zaradi prevelikega fokusa v eno stvar. Namreč, ko sem aprila izdal knjigo sem imel občutek, tako sedaj je to, to kar sem dal svetu in sedaj več ne vem, zakaj še naj živim in lahko grem dalje…

To se mi je zgodilo iz dveh razlogov:

• bil sem tako močno fokusiran samo v eno stvar, da drugega več nisem videl in ko je ta cilj bil izpolnjen, nisem več videl smisla, še kar koli delat,
• drugi razlog, pa mi je danes veliko bližje… namreč doživel sem tisti “kvantni skok”, zavedal sem se minljivosti in ni mi več bila breme, kar očitno je bilo nekje v podzavsti in ta preskok k osvoboditvi, mi je bil delno boleč in korak zatem osvobajajoč.

Namreč vedno, ko se nam zgodi, neka “bolečina” v bistvu pomeni, da smo krizo pripeljali do vhunca oz. h koncu, samo stopiti moramo ven iz nje in drugače bomo gledali na ta svet. Osvobajujoče!

In sedaj me ni več strah minljivosti, ker sem z “Dinamičnim modelom” ustvaril večnost. V bistvu sem svoj notranji svet, dal samo ven in sedaj ga živim. Popolnoma svoboden. Živim samo še za vsak korak. Ta obučutek, daje neverjetno moč.

Zanimivo je bilo v preteklih dneh, ko sem odprl svoj stari arhiv od 1981 do 2012, odpiral sem škatlo po škatlo, imel sem občutek, da odkrivam nekoga, ki sem ga zmeraj občudoval… no in po tretji škatli, sem se spomnil, da sem to jaz. Le da sem pozabi na vso prehojeno pot. Šele, ko sem imel vse zloženo pred seboj, sem se zavedal lastne vrednosti in da mi nič ni bilo podarjeno, razen če si nisem vzel. Je bilo vse prigarano. Kar lažje sem zadihal, ker sem uvidel vso težo v današnjih delih.

Samega sebe bi se v celoti morali zavedati v vsakem trenutku. Vsak naš korak vedno prehodimo sami, neglede nato, kako izgleda… sami delamo korak za korakom. Torej smo lahko vedno ponosni na samega sebe.

Bistvo vsega bivanja tukaj na zemlji je zavedanje trenutka. Ker čas ne obstaja, ne obstaja prihodnost in preteklost ni pomembna. Samo telo je tukaj in zdaj, samo telo je v tem trenutku. Telo ne more biti malo v prihodnosti in malo na drugem koncu sveta, ker potem nas več ni… misel si to lahko privošči, ampak potem izgubi stik s telesom in izgubimo se…