Velikokrat poslušam, da sem ignorantski in da je to nekaj najhujšega, kar lahko narediš človeku. Pa se meni ni zdelo to nekaj posebnega, celo zdravo se mi je zdelo za moje zdravje, saj ko po večih opozorilih ali, da sem se počutil prizadetega oz. prišel do spoznanja, da mi nekdo jemlje energijo, sem enostavno odrezal in ni me bilo več. In ker prihajajo dnevi, ko se spominjamo, tistih ki jih več ni, ki nas že dalj časa »ignorirajo« in imam tudi malo časa za razmislek v teh, sem si dejal, da bom to malo raziskoval, zaradi sebe, da vidim, česa me obtožujejo in morda se še kdo kaj od tega nauči.

Zelo zanimiv zapis se mi je zdel Metke Kuhar na portalu Duhovnost.eu:

»Definicija ignorance po SSKJ je »ravnati, delati namenoma tako, kot bi koga sploh ne bilo, ne meniti se za nekoga«. Torej, ko nekoga ignoriramo, se delamo, kot da ga ni.

Kar je zelo pogosto v partnerstvu kajne?

No, pa tudi nekateri nezreli starši mislijo, da dobro vzgajajo svoje otroke, ko jih ignorirajo ob nečem, kar staršem ni po volji. Mimogrede, takšni vzgojni prijemi so seveda izjemno uničevalni za zdrav in kvaliteten odnos med staršem in otrokom, zaupanje otroka do starša se zlagoma uničuje in potem se ostareli starši sprašujejo, kje za vraga je šlo narobe, ko jih odrasli otroci nič kaj dosti ne spoštujejo.

Da se povrnem na ignoranco kot eno od orodij, s katerimi se kaznuje ali se maščuje ljubi osebi.

Raziskovalci, ki so se ukvarjali z vedenjem primatov, v našem primeru goril, so ugotovili, da je največja kazen za posameznega člana goriljega tropa ignoranca, torej je sankcija za nedovoljeno vedenje tako rekoč njegova likvidacija. Ker primati preživijo le v tropu, v okviru katerega negujejo eden drugega in skrbijo za podmladek, je vsako kršenje takšnih zakonitosti s strani alfa samca krdela (poglavarja) obsojeno na ignoranco. Ker tako izgnani posamezniki ne zmorejo preživeti sami, se jih preko ignorance obsodi na smrt.

Kako pa je to pri nas, razvitih bitjih, ki vse želimo nadzorovati, imeti pod kontrolo, vse si hočemo razložiti z umom in le malo živimo v skladu z notranjimi potrebami, željami in pričakovanji?

Ko ignoriramo partnerja, mu s tem pokažemo, da nam ni mar za njegovo plat zgodbe, ki je pripeljala do nesporazumov in prepirov, ker vztrajamo zgolj na lastni plati skupne zgodbe. Z molkom in igranjem, da ga ne opazimo in z njim ne komuniciramo, se mu želimo maščevati za nekaj, za kar čutimo, da nas je prizadelo. Včasih tudi ne zmoremo iti v razčiščevanje spora in se odločimo za ignoranco.

Ali s tem kaj rešimo?

Kot pogosto poudarjam, je temelj zdravih odnosov kvalitetna, dvosmerna in aktivna komunikacija. Le z njeno pomočjo lahko razrešimo različna gledišča na isti problem, vodi nas k rešitvam in s tem izkazujemo partnerju, da nam je mar za njegovo stališče, ki je seveda običajno drugačno kot naše.

Navsezadnje, če se ne moreta zediniti o nekem nesporazumu, kako ga rešiti, se za tisti dan zmenita, da se danes pač ne moreta dogovoriti in da bosta o tem govorila in zadevo reševala naslednji dan. Kje pa piše, da se moramo o vsem vedno strinjati?

No, pomembno pri tem je zavedanje obeh vpletenih, da se zadevo mora razčistiti slej kot prej in da se je ne sme pomesti pod preprogo. Tole pometanje, se mi zdi, je nacionalni šport pri nas. Kolikokrat slišim moje drage stranke, ko začnejo svojo pripoved s tem, da se nikoli kvalitetno ne pogovarjata in da eden od njiju vedno najde izgovor, zakaj se o perečem problemu ne bi sedaj pogovarjal. In tako ostane vedno več vzrokov za nesporazume nerešenih, ker so »pospravljeni« v omare. V njih se sčasoma spremenijo v okostnjake, ki začnejo iz teh omar padati ven, ko se par začne res globalno razhajati. Škoda, mar ne?

Z ignoriranjem nikoli nič ne rešimo.

Ker to pač ni komunikacija in ne vsebuje časa, ki bi ga par namenil eden drugemu v smislu, da želita doumeti, kaj se splete v sočloveku s katerim delimo svoje življenje, v dobrem in slabem.

S potiskanjem partnerja v osamo, povzročamo pasivno agresivno odzivanje le-tega, saj nemoč, ko nisi slišan in se ti ne prisluhne sčasoma povzroča jezo.

In s tem kompletom težkih emocij ne moremo pričakovati, da bomo živeli v skladnem in zdravem odnosu.

Zato, dragi moji bralci in bralke, pogovarjajte se, ljubite sebe in eden drugega, izkazujte si pozornost in zaupanje.«

Zapis je sicer vezan na partnerski odnos, vendar ga lahko preslikaš kamor koli. In z zapisom se tudi popolnoma strinjam in lahko dodam da je tudi Ignoranca komunikacija in to zelo jasna. Ne odobravam Ignorance v partnerskem in poslovnem svetu, prav tako pa ne odobravam tistih, ki 100 x na dan kličejo in pošiljajo sporočila. Namreč takšnim osebam pa odgovarjam z Ignoranco.

Zavedati se moramo, da v življenju imamo omejen čas in tudi to je edino, kar smo dobili. Zato s časom ne smemo razmetavati; ker ga en dan zmanjka. In zato je ves čas pomembna komunikacija, da osebam sproti povemo naš položaj in sveda tudi naše počutje ob njih. Predvsem »koleriki« so izredno naporni, ko želijo odgovor takoj (takšnim priporočam Fitnes za potrpežljivost), mene osebno takšen naval informacij lahko »ubije«. Moje najdražje orodje je moj čisti um, in takega ga moram tudi pustiti. V kolikor pa začutim, da ga nekaj ogroža, se moram zavarovat oz. prekiniti tak dotok informacij. To seveda poskušam najprej lepo povedati, ko pa nekdo ne sliši, pa prekinem vse poti komuniciranja.

Zato sem prepričan, da je Ignoranca v takšnem primeru zdrava.

Zavedati pa se moramo, da ko pride 1.11. pa gremo sami bližje k tistim, ki so nas nekega dne zapustili in nas še vedno ignorirajo. Ampak to ignoranco smo sprejeli. Zakaj potem ne moremo sprejeti ignorance od živih? Ali bomo tako naporni in vsiljivi s svojimi informacijami, da jih bomo »ubili« in potem, ko jih zares več ne bo, pa bomo sprejeli Ignoranco.

Zato pustite tiste živeti, ki nočejo živeti z vami.

Več o drugih tehnikah komuniciranja, pa si lahko preberete v novi knjigi KOMUNIKACIJA ZA NEZEMLJANE