… korakal sem po ožgani puščavi, sence pa so plesale okoli mene. Le sem ter tja so se prelivale barve in nejasni orisi, v nebo, ki je bilo takšno, kot da bi požrlo vse demone tega sveta. Obstaja nekakšna zveza, sem razmišljal, med tem svetom in preteklostjo, nekaj kaj ju združuje v celoto, kar je spremenilo jezero rumenih cvetov v puščavo in v cilj romarjev iz vsega koncev sveta.
Nikomur še do sedaj ni uspelo ugotoviti zakonitosti sezonskih neviht, ki so vsakih dvajset let razorale ta puščavski svet in ga za kratek čas spremenile v bleščeči raj rdečih vrtnic, ki oživlja spomine, ki so si pridobili dostop v ta svet, in jih vsaj za trenutek, ko traja rast rdečih vrtnic, spreminja v kri in meso. Pred zaprepadenimi očmi žalujočih so se prikazali umrli sorodniki. Niso bila pomembna leta, ki so pretekla odkar so bili zadnji skupaj, pomembno je bilo le to, da so bili spomini dovolj močni. Prve takšne pojave so pripisovali halucinacijam – učinki hlapov, vse dokler niso odkrili, da so prikazni stvarne, da živijo svojo lastno življenje, da puščajo sledove na posnetkih, čeprav se že nekaj ur kasneje razblinijo, kot da bi jih vsesala nevarna atmosfera planeta. Romarjev niso zanimale o izvoru pojavov, temveč so prihajali v milijonih, pripravljeni na vse, da bi si izbojevali vsaj kratek razgovor s svojimi najdražjimi, s tistimi, ki jih več ni in jih nikoli več ne bo.

Vzpel sem se na vrh hribčka. Medtem ko mi je sapa hrupela v prsih, sem si ogledoval valovito puščavsko pokrajino. Oddaljil sem se že nekaj kilometrov od naselja. Tu me ne bo nihče vznemirjal med kratkim obiskom preteklosti. Nekako neudobno se mi je zazdelo, da bi se tisti kratki čas gnesti z ostalimi.
Kot, da bi nekakšen vzdih prežel okolico. Nemirni oblaki so nekako zbledeli in postali manj vidni, kamenje pa je zmočil dež. Zazeblo me je. To ni bila nevihta, kaplje so bile drobne, skoraj razblinjene. Močile so me po obrazu in rokah in prinašale vonj po svežem v mrtvi puščavski zrak. Zbegano sem se oziral po puščavi, ki jo je ovijala mlečna megla. Dež je nehal tako hitro, kot je bil prišel, za seboj pa je zapustil tla, na videz prav tako suha, kot so bila prej. Raznobarvni oblaki so se vrtinčili nad pokrajino, ki je bila mrtva kot Mesečeva.
Ali je mogoče, da tokrat ni bilo dovolj dežja, da prikazni ne bodo obiskale živih, sem pomislil in začutil bolečino v srcu. Predolgo sem čakal. Skoraj sem že hotel jezno zavpiti, potem pa sem opazil, da se je začela puščava svetiti.
Skale so začele širiti bled sijaj, kot da bi bile pokrite z napol ugasnjenimi ogorki ali s krvavo obarvanimi kresnicami – bleščale so se vse močneje, rdečilo pa je teklo po njih, se razlivalo, spreminjalo v žareče rubine, zbegan sem si z rokami zakril oči pred bleščavo, ki je prekrila hribovit del vse do obzorja in ga spremenila v nekaj čarobnega. Zagledam se vrste mrtvih, ki so korakali v daljavo, po hribih, ki so se zdeli, kot da jih prekrivajo rdeče vrtnice iz plamenov in svetlobe. Srce mi je bilo, kot da bi hotel skočiti iz prsi. Pozabil sem na utrujenost in stekel.
»Očka,« sem zavpil. »Očka!« Iz kolone se je izmaknila moška podoba in mi stekla nasproti.
»Očka!«sem poskušal še enkrat zakričati, vendar je bil glas tokrat samo še zamolkel šepet, a glej, je že bil tu, naslonil je obraz name, resničen, živ … . »Sin, sin moj,« se je dušil v veselem nasmehu, in potem ko je prišel do sape: «Vedel sem, da boš prišel. Takrat je bilo vse nesrečno, alkohol, saj veš! Spet sva skupaj, nadoknadil ti bom tisto, česar nisi imel, da boš videl pojoče cvetove rdečih vrtnic, in nikoli več se ne bova razšla.« Govoril sem mu, medtem ko sva hodila po ozemlju rdečih vrtnic v trenutku, odtrganem večnosti, brez strahu pred zlo usodo preteklosti. »Pripoveduj mi o življenju, o mamici, o bratu, vse mi povej.« Govoril sem in govoril, medtem pa se je čas počasi iztekel.
»Kaj ne bi bilo lepo, če bi šla nekam skupaj med zvezde, tja daleč nad oblake,« mi je šepetal…, »nekam, kjer bi bila lahko skupaj za zmerom.«
V njegovem glasu je bilo očitno nekaj nenavadnega, odmaknil sem se, on pa me je pogledal s svojimi resničnimi očmi. »Ne boj se,« mi je rekel. Nekaj ga je prisililo, da se je ozrl, bleščava pa je bila vedno manjša.
»Pridi, kaj se bojiš?«
Znova sem se mu približal in se mu naslonil na ramo. Občutil je otroške lase in me objel, kot da ne bo nikoli več odšel.
»Ne boj se, moj dragi sin!« Veter je zapihal in dvignil prah.
»Pridi, saj ni hudo, zavedno bova skupaj!«
»Ne, oče, res te sedaj pogrešam, čeprav te včasih nisem, vem, ceniti začneš, ko vse mine, vendar ne. Sedaj imam prijatelje, ki jih imam bolj rad, kot sem imel tebe, pokvaril si mi mladost, zdaj ne moreš več tega spremeniti, čas gre naprej, nisem več otrok. Rad se te bom spominjal, ti položil vrtnico na grob, le poleg tebe na grobu ne bom ležal, nisi edini, ki bi me rad ob sebi imel, kajti tudi jaz nekomu pomenim nekaj!«
»Če boš šel, se boš spet vrnil!« Bal sem se ga pogledati.
»Bom, oče, zagotovo bom.«
Po skalovju so ugašale zvezde. Zatisnil sem veke. Z roko sem šel čez obraz. Lici sta bili mokri. Zaradi dežja, najbrž. Odprl sem oči, rdeča barva skal je izginila. Nad pokrajino je bilo samo še oblačno nebo. Začutil sem utrujenost. Čas čudes je minil. Obrnil sem se proti nebu in zavpil:
»Še me boš videl, zagotovo se bom vrnil, vendar ne bom šel po tvojih stopinjah!«