Včerajšnji pogovor s Smrtjo me je … prebudil iz Sanj, v katerih sem bil prepričan, da moram biti vsakemu hvaležen, da lahko živim, da lahko diham… da vse kar sem zaslužil moram dati tistim, ki so »pomembni«.

Morda se sliši malo smešno, vendar velika večina živi v prepričanju, da je nekomu nikaj dolžan, če nam nekdo slučajno samo potarna, že mislimo, da smo mi krivi za njegove težave in da mu moramo sedaj rešiti življenje. Nato si vso to breme nadenemo in gremo reševat svet! Pri tem pa oni normalno živijo dalje. Temu pravimo, da smo naivni, da delamo za druge, da nam drugi vzbujajo slabo vest, da ne znamo reči ne… v osnovi, pa to pomeni, da sami sebe nimamo radi, da se ne cenimo, da neznamo poskrbeti zase.

Seveda je to slika v naših glavah, drugi pa nas vidijo, uspešne, egoiste, sebične… in zakaj takšno nasprotje, zakaj nas drugi vidijo popolnoma drugačne, kot v resnici smo?

Očitno smo v otroštvu imeli premalo pozornosti od svojih roditeljev in vzgojiteljev. Premalo pomeni, da nismo dobili niti tisti minimum, ki je za razvoj potrebno. To pozornost si velikokrat napačno predstavljamo, pozornost ni nič slabega, ima skoraj enak pomen, kot hrana, spanje, higijena… pozornost, nam daje občutek, da živimo. Zato je definicija človeka, da je družbeno bitje. In če je pozornosti premalo, naša podzavest sama ustvari dogodke (igre), da dobimo dovolj pozornosti, da se normalno razvijamo. Vendar s tem se razvijajo tudi Igre. In tako, kot smo veliki, postanemo igralci oz. profesionalci za pridobivanje pozornosti. Navzven delujemo zelo samozavestno, zaprto… in s tem dajemo občutek, da smo popolnoma nedosotpni za druge in nas vidijo, kot egoiste… v resnici pa je to samo maska, ker samo tisto, kar je nedostopno je zanimivo. Zato naekrat pričnemo dobivati veliko »prijateljev«, ki želijo biti, kot mi in ko nam pridejo bliže, ko nam podrejo, naš zid… pridejo do naše bolečine in ker pozornost še vedno potrebujemo, pričnemo izponjevati njihove želje, pričnemo reševati njihove probleme… in tako se podamo na pot »propada«! Samo, da dobimo pozornost, potrditev, da obstajamo.

Čeprav je to malenkost, vendar je to velikokrat razlog, za večina težav v našem življenju. Tukaj je edina rešitev, da v tistem trenutku, ko se pričnemo tega zavedati, takoj »odrežemo vse prijatelje« in se zavemo, da lahko vso pozornost damo samo sami sebi in to kolikor hočemo.

Seveda je težko reči NE ali pa nekomu povedati resnico. Naredite poiskus, tri dni ne jejte ničesar… Kako se boste počutili? Naredite to in potem se postavite zase!

To je edina rešitev, ker enostavno ni več časa, za delo v rokavicah. Zmankuje nam časa, vsi smo lačni in na smrtni postelji. Zato se moramo postaviti zase in končno reči NE, ne morem več. Drugače nam naša slaba vest tega ne pusti, vedno najde nek dogodek, da bomo jutri naredili drugače.

Velikokrat slišim, da napeljujem k egoizmu, k razdiranju prijateljstev… v resnici imajo prav, vendar podiram tisto kar ni nastalo na iskrenih čustvenih osnovah, temveč na potrebi dokazovanja moči in izkoriščanja.