…svet je v zadnjih stoletjih, zagotovo pa v zadnjih desetletjih pozabil na veselje, igro in spontanost. Vse, kar danes poznamo od spontanosti in zabave se zgodi, pod vplivom opojnih substanc… igro pa srečamo še samo pri otrocih, ko ostanejo sami in na njih ni vpliva odraslih oseb.

Svet se je popolnoma izgubil, vso veselje se je namreč spremenilo v žalost in bolečino, in sedaj vse temelji na tem. Vsa zabava se odvija na izražanju bolečine, najlepši primer oz. Nam najbližji je Jugo muzika… bolj, ko sem jo poslušal, več čustev je prihajalo iz mene, ampak ta čustva so bila v osnovi žalost… in jo skozi ta segment pričneš poslušat vidiš, da je res vse skupaj ena velika žalost. Vsa besedila, velikih uspešnic iz bivše domovine in sedanjih sorodnih republik, še vedno temeljijo na isti osnovi. Vendar ta glasba bo imela tako dolgo uspeh, dokler bo imela občinstvo… v bistvu je tovrstna glasba hrana, za žalost in bolečino v ljudeh.
Da spomnim, čisti začetki glasbe so bili namenjeni zdravljenju in iz tega se je kasneje razvilo čustveno izražanje v obliki zvoka, kar smo potem izenačili z zabavo. Že tukaj se je videlo, da glasba ni nič drugega kot izražanje čustev oz. pokazatelj čustvenega stanja in vsak, ki se je na to odzval, je imel del tega v sebi oz. Je imel potrebo zadovoljiti določeno čustvo. In ker tokrat govorim od področju našega bivanja, lahko rečem, da se je velika večina odzivala na čustvene pesmi, ali kot se reče v našem jeziku »Patnja«.
Tukaj ne pišem samo iz lastne izkušnje, čeprav sem neštetokrat pre-poslušal Balaševića… in v zadnjem času Kamel Montena (predvsem po njegovi smrti, ker ga prej nisem niti dobro poznal), temveč govorim o množicah nekaj milijonov ljudi.
Sam namreč kot psihoanalitik, vedno pogledam glasbene lestvice, ko pridem v kakšno državo, tako najhitreje spoznaš v kakšnem stanju so njeni prebivalci.

In glede nato, da je zvrst muzike pri »nas« še vedno enaka, pomeni, da je te žalosti še ogromno… in sedaj nam ostaneta dve možnosti. Ali se prepustimo tej bolečini in še naprej uživamo v žalosti ali pa naredimo preskok in s tem menjamo tudi slog glasbe….
….V bistvu bi lahko država, menjala razpoloženje v državi, samo če bi več denarja investirala v kulturo, kar pomeni v čustva ljudi… s pogojem spontanost, veselje… ne težkih, utrujenih sporočil.

Sporočilo, da je potrebno živeti z bolečino, nam že naši roditelji vsadijo v podzavest, zato je potrebno najti vzvod, za preskok tega življenjskega scenarija in to je lahko glasba.

Sam nisem poznavalec glasbe, niti nimam posluha, vendar jo čutim globoko v sebi. v bistvu preko glasbe čutimo sami sebe. To kar začutimo ob določeni glasbi, smo v bistvu mi… posebaj če smo še pozori na besedila.

Torej, če se želite zavestno dvigniti iz tega močvirja, kjer živimo in narediti velik preskok v življenju, samo zamenjajte zvrst muzike, ali menjajte glasbeno postajo.