Včeraj mi je zastal dih ob misli Iva Andriča »… ne vemo, kako naše besede vplivajo na druge!«, vendar je to bil bolj odziv na stavek »ženske osebe«, ki mi je že nekaj časa odmeval po glavi »… želim si nekoga, ob katerem bom lahko to kar sem… da lahko tudi povem točno tako kot mislim!«
Ta dva stavka sta namreč odgovor drug na drugega in hkrati popolnoma kontradiktorna.

Sam veljam za osebo, ki se me raje izogibajo, kot da bi se družili z mano. Moj način dela je to, da odpiram oči vodilnim, ki ne vidijo, kaj se jim dogaja. Kot zgodba Hansa Christiana Andersena o Cesarjevem novem oblačilu. Namreč to počnem na zelo mehak in neboleč način (vsaj v začetku), vendar na koncu, ko jim odprem popolnoma oči, je kot prvi otrokov vdih! Kjer nekateri, ki bi raje kot dokončno zadihali, in zaživeli v resnični svobodi, raje zaprejo vrata pred menoj.

Poznam pa tudi veliko predvsem oseb ženskega spola, ki pravijo, … mene se vsi bojijo, ker sem preveč direktna. Vendar te osebe, zraven direktnosti povedo tudi veliko žaljivih besed.

Komunikacija je namreč danes glavno orodje in orožje za preživetje, zato je zelo pomembno, kako nekoga razumemo in kaj mu povemo. Seveda če o vsem tem razmišljamo, si včasih mislimo, pa saj je najbolje da smo kar tiho in da se odselimo, kjer bomo popolnoma sami in nikomur v napoto, niti nihče nam. Ampak ljudje smo socializirana bitja in smo ustvarjeni za življenje v družbi, ne pa kot Volkovi samotarji (no razen redkih »nas« posameznikov).
Komunikacije nas nihče ne nauči v zgodnjem otroštvo, starši nas naučijo, kot sami najbolje znajo, kot so se naučili od drugih in to preko svojega vedenja prenašajo naprej. Zato bi že v vrtcu in osnovni šoli to morala biti prioritetna naloga učiteljev in vzgojiteljev. Da nas naučijo pogovarjati s samim sabo in s tem razumeti druge, da bomo lahko govorili njihov jezik.
Okolica in šola, pa nas v fazi razvoja nauči le tistih 7%, kar je zelo površinska komunikacija. Sami sporočamo na vse mogoče načine, že z načinom oblačenja, pričeske, zadaha… mimike, drže telesa, barve glasu…
In ni namen šole, da nas nauči, kako to prekriti oz. uporabiti to znanje, da bomo dosegli nek svoj cilj, temveč, da bomo lahko prepoznali od kot to izhaja, kaj lahko pri nas samih spremenimo, v kolikor nas seveda določene stvari motijo. Predvsem, pa da nas naučijo, zdravega načina življenja in mišljenja. Da bo naša zavest in samozavest naravno na dovolj visokem nivoju, da bomo lahko prepoznali znake iz okolice. In da bomo znali sprejeti komunikacijo, ki bo prišla do nas, kot priporočilo in spodbuda k lastni nadgradnji. Ne pa da vzamemo komunikacijo, ki se dotika našega obnašanja, kot napad, kritiko, žalitev…

Namreč pri lastnem razvoju se moramo zavedati, in bom tukaj uporabil stavek Martin-a Kojc-a »Materialni svet je odsev naših misli!«.
Naučiti se moramo, da sporočila, ki prihajajo do nas v različnih oblikah, so v bistvu naše dejansko stanje. Predvsem moramo biti pozorni, če gre za žaljenje, napade… kar je popolno iz konteksta našega življenja. To pomeni, da so moramo čim prej oddaljiti od teh oseb, a hkrati še hitreje pogledati, kaj se je v nas takega dogodilo… kje smo sebe zapostavili, da smo dobili tak odziv.

In če sedaj poskušam odgovoriti na prva dva stavka gospe in gospoda:

… želim si nekoga, ob katerem bom lahko to kar sem… da lahko tudi povem točno tako kot mislim!« – moški in ženske smo v načinu razmišljanja zelo raznoliki. Ženske razmišjajo zelo »dinamično«, moški pa zelo enosmerno. Kar pomeni, da mora moški če želi biti odprt v komunikaciji z žensko, zelo stabilen, da ga ta vihar ne podre. Namreč ženske pri komunikaciji potrebujejo samo nekoga, da bi jih poslušaš, ne pa takoj iskal rešitve. Poslušanje mora biti predvsem obojestransko, pomeni, da tudi moški mora sodelovati v komunikaciji in na to dati svoje mnenje, ki pa ne sme biti trditev, temveč samo način razmišljanja. Predvsem pomembno pa je da so zraven pogovora všteti tudi občutki. Če moški zraven svojega videnja razlaga ženski, kaj ob tem čuti, se med njima rojeva tudi poglobljen odnos. Samo pogovor, brez pogovora o občutkih, je zelo površinski in se veza lahko konča, kljub temu, da sta se dva veliko pogovarjala, vendar nista ob tem nič čutila, nista razvila odnosa, samo navado. Če moški želi imeti globoko in dolgotrajno vezo, mora biti dovolj močan, za njene besede.

»… ne vemo, kako naše besede vplivajo na druge!« … nikoli ne vidimo, kaj se dogaja v glavah drugih, zato je lahko vsaka beseda »sprožilec« različnih reakcij pri drugih. Tako večina razmišljajo ljudje, ki imajo nizko samozavest, veliko strahov in ne spoštujejo sebe. Tisti, ki spoštuje sebe, bo tudi v komunikaciji spoštoval druge. Tukaj seveda ne govorim o tem, da Ivo Andrič ni spoštoval samega sebe, vendar sem njegov stavek vzel iz konteksta.

Torej kaj nekomu povedati ali kaj ne? Je odvisno od same situacije, ki nam omejuje svobodo, drugače nam ni potrebno vsakemu vsega povedati. Saj s tem varčujemo s svojo energijo in svoj prostor.

Predvsem pa vam, kot vajo priporočam, da pričnete zapisovati, kaj vse ste slišali čez dan. In na koncu dneva naredite analizo tega, kdo ste?