Danes sem dobil vprašanje od kot dobivam ideje za vse te misli in napisane stvari… v bistvu ne vem odgovora na to vprašanja… enostavno se skoncentriram in pogledam v sebe in če tudi nič ne mislim, misel kar sama po sebi privre… to velja za tiste dni, ko nič ne razmišljam, tako kot sedaj v tej vročini… ko nič ne moreš razmišljati in te misli niso vezana na noben aktualen dogodek, temveč kar od nekoder pridejo… seveda sem predhodno napisal na tisoče tekstov, da potem sam sebe natreniraš, kako z nekaj besedami napišeš pomembno misel… no tudi ta tekst pišem, ker mi je na nek način dolg čas, vse kar sem naredil sem končal danes ob 14h, potem pa sem se kar domov zavlekel v posteljo, kjer je bilo kolikor toliko hladno, in tudi utrujen se bil od vročine in ker sem cel dan ležal, sem pisal te misli, aforizme… ali kakorkoli jih že imenujemo.
Ampak če bolj celovito pogledam, lahko rečem, da čistim neke stvari iz skritih predalov, ustvarjam nekaj novih stvari, ker imam mir v svoji glavi. Ampak, da lahko ustvarim te misli, pomeni, da moram biti v tem občutku, in ta občutek je moj, ki prihaja iz mene, to je moja življenjska pot in se mu samo prepustim… zato to nastaja samo po sebi in potem pridejo stvari tudi točno tja, kot morajo… očitno še ne dovolj daleč, kot sem si zadal, zato pa je vse to trening in en dan, bodo dosegle svoj cilj. Sedaj pa moram biti priden in delat, ter veliko pisati, tudi, ko nič ne čutiš se enostavno vsedeš in pišeš, kot delam sedaj…
Ko se odločiš za nek cilj, ni pomembno počutje, pogoji, temveč enostavno trening in vso to pisanje je moj trening.
Ta proces sem že enkrat, dal skozi v življenju, ko sem treniral atletiko… na tisoče kilometrov sem pretekel, da sem potem nekega dne bil najhitrejši… tako je s tem pisanjem… na tisoče tekstov, da bo en dan… tisti najboljši… in da obstaneš, moraš za sabo imeti kilometrino, to je tisti temelj, da se vidi, da vse prihaja iz tebe in da si vse sam ustvaril.
Velikokrart nekomu uspe na prvi met… vendar pri takšnih je vprašanja obstoja, ker ni vzdržljivosti in potem zelo hitro sebe izčrpajo, vzdržujejo pa se z nedovoljenimi poživili… in tako umre najprej telo in na koncu še um, neglede na super stvari, ki so nastale v času njihovega kratkega življenja… lahko nekateri rečejo… oni so znali živeti… ampak to življenje so samo pričarali nam in sami sebi, kot bi si želeli… sami pa tega nikoli ne bomo mogli zaživeti, ker je ta slika življenja bila ustvarjena v neživljenjskih pogojih…
Tako je nastal tudi program Pot Zmagovalca, da vse tiste, ki so se po neki sreči povzpeli na »vrh«, da se naučijo ostati na vrhu, brez večjih notranjih naporov. Naučijo se hoditi po poti zmagovalca.
Ostale misli nastanejo iz dane situacije, ko se zgodi nek dogodek vidim ali sem prisoten… ko pa sam kaj povzročim… sem najprej tiho eno uro, ker sem jezen sam na sebe, potem si nekako dopovem, pač je ta šola nekaj stala in zagotovo tega več ne bom storil… potem se nekako pomirim in napišem en zapis na Blogu, ker je direktno iz mene, so ti najbolj brani… misli, ki jih sedaj objavljam v srbo-hrvaščini, so v bistvu iz lanskega leta, to kar prikaže FB -na današnji dan, vendar jih optimiziram, tako da nastajajo boljša… velikokrat pa slišim kakšno zanimivo zgodbo, pesem iz katere potem zložim kakšno misel…
… vsak avtor, se niti ne bi trebal podpisati, ker da svoj prstni odtis že v samem slogu pisanja, kot slikarji in kiparji… zato je toliko podobnih misli, vendar se točno ve kdo jo je napisal, ker je pač določen stil… pri pisanju zapisov ga že imam, pri teh kratkih mislih pa še ga oblikujem…
Če uporabim splošni rek… da vam izdam skrivnost… je ne morem, ker potem ne bi bila več skrivnost… je pa v bistvu čisto preprosta… delajte samo to kar čutite… od kot to čutenje prihaja, pa se ne ukvarjajte, ker vas bo analiza ubila in ubili boste vse te čute in idejo, ki od tam prihaja… prepustite se temu občutku in ga sledite… tako boste imeli ves čas občutek, da živite, ker ste v občutku, ki vas izpolnjuje.
In današnje pisanje lahko zaključim s tem… življenje se čuti, temu rečemo, da živimo (… sedaj lahko vidite, koliko teksta je moralo nastati, da je na koncu prišla slednja misel.)!
In pisanje je že bilo v naši družini, po mamini strani… moja mame je veliko pisala… no o tej strani družine nisem veliko pisal… torej v naslednjih zapisih sledi obračun z mamo… ups… a nisem že odrastel?
