… psihoterapevtski poklic v Sloveniji uradno (še) ne obstaja. Prvi psihoterapevti pri nas so bili frizerji. Vsak, ki je prišel tja, se je z njim/njo pogovarja o vsem mogočem, največ pa o osebnih problemih. Tako je odšel z novo frizuro in čisto dušo. Zato se je potrebno vprašati, zakaj se po obisku pri frizerju bolje počutimo, ker imamo novo frizuro ali ker je duša lažja? Plačamo zagotovo samo frizuro… ostala terapevtska ura pa je očitno zastonj.
In danes se pri meni oglaša vse več oseb, ki potrebujejo nasvet, kako reagirat na problematične stranke… saj smo v prvi vrsti psihoterapevti, šele nato strokovnjaki za…
Kar je dokaz, kako obupani so posamezniki in kako lačni besed, da smo ljudje vedno bolj sami, da se nimamo s kom pogovarjat, da se ne slišimo… da smo se izgubili v vsej poplavi… in ko uradni uslužbenci sprejemajo uporabnike različnih storitev in se ti začnejo pogovarjat, na koncu čisto pozabijo zakaj so prišli, ker so v prvi vrsti dobili občutek da jih vsaj nekdo posluša in da jih je slišal. Vse ostalo jim več ni pomembno!
Delodajalci, svoje zaposlene tudi vzgajajo v to smer, vendar za to ni več višje plače, ne obračunavajo dodatnih storitev, temveč samo upajo, da bodo kupci čim več kupili, da bo prijaznost in uslužnost tista, ki bo iz njih izvabila čim večjo potrošnjo.
Ampak, kupci oz. uporabniki storitev, potrebujejo bolj njihovo prijazno besedo, kot njihovo storitev in tako danes nekateri ugotavljajo, da v bistvu porabijo veliko časa in manj zaslužijo… vendar veliko dobrega naredijo za ljudi.
Pa res?
Energija se vedno mora izmenjati, v materialnem, finančnem ali kakršni koli drugi obliki. Namreč če nekdo ima samo dober občutek to ne pomeni, da je naredil kaj dobrega, obstaja velika verjetnost, da je nasprotni osebi dodal samo podporo, pri njegovem »ne delu, na sebi«, sebi pa odvzel to energijo in si s tem zmanjšal vrednost in samozavest.
Današnja družba, ni »boga« družba, temveč je le … »premalo dela na sebi«! Zato morajo strokovnjaki postati nazaj strokovnjaki, svetovalno delo pa prepustiti nam psihoterapevtom, ki smo strokovnjaki za »prazen prostor«.
Današnja družba enostavno potrebuje, malo bolj »trdne« prijeme, da se strezni, ker je odplavala… tukaj na zemlji pa moramo hoditi.
Delodajalec tako mora svojim zaposlenim, dati možnost, da se samorazvijajo, ne pa da se podrejajo, zato je potrebno pričeti spreminjati sistem izobraževanja v podjetju in načinu vodenja.
Ker pa je družba, del neke skupnosti, katera se imenuje narod in ta narod se nahaja v neki državi… se mora tudi vodenje države pričeti, z gledanjem v prihodnost, ker v preteklosti, ne moremo živeti.
Milan Krajnc je pedagog in psihoterapevt specializiran za vodilne, katerim pomaga iz začaranega kroga, tam, kjer so vstopili. Reorganizira podjetja in poučuje mlade, da ne ponavljajo napake starejših. Pišete mu lahko na: Milan.Krajnc@CrisisCaptain.com
Je Avtor Dinamičnega modela Vodenja podjetja, ki temelji na naravnih zakonitostih. Njegovo knjigo Dinamični model Vodenja, lahko naročite na:
Lahko pa se naročite ali podarite osebno oz. poslovno svetovanje:
Leave A Comment