… zelo dolgo sem o sebi mislil, da sem zelo spravljiv, da raje pozabim, kot se prepiram… v zadnjem obdobju pa postajam vedno bolj nestrpen, do nepravilnosti, sam sebi priznavam, da sem zelo maščevalen in to ne tako, da bi vrnil zob za zob… ampak zob za čeljust. Kar ni dobro zame, saj predolgo nosim zamere v sebi in potem »udarim«, ko nekdo najmanj pričakuje, tudi po nekaj letih, ko že vsi na vse pozabijo. Pa sprva tega nisem jemal, kot problem, sedaj pa postaja težko breme.

V zadnjih dneh pa sem se sam večkrat postavil v vlogo klienta, pa se tega sprva sploh nisem zavedal, ko pa sem se zavedal, sem se temu prepustil in tako sem se sam pričel ukvarjati s svojo preteklostjo, s svojimi zamerami, ki so v bistvu veliko breme. Hkrati pa vidim, da tudi moje metode svetovanj niso enostavne, tako da »vsaka čast« tistim, ki upajo delat z mano 😉

Morda se ti občutki in globinski premiki sovpadajo z dnevom spomina na preminule, kjer se spominjamo nekih starih časov, nekih oseb, ki so odšle, odšle za vedno… in potem je ostalo veliko neizrečenih besed, veliko čustev zatrtih… veliko vsega, kar nismo doživeli.

Nerazvita čustva so namreč tista, ki nam dajo občutek, da izgubljamo občutek za čas, da izgubimo občutek za življenje… kot da nas sploh ni. Ker sami sebi nismo pustili, da smo dokončno izživeli neka čustva, smo se v bistvu zaprli, za vse ostale občutke. Niso drugi krivi, če so prehitro odšli, če so reagirali drugače, kot smo mi pričakovali… če so nas starši vzgojili, kot so nas, tudi sami niso znali drugače.

Sedaj smo tukaj sami s sabo in polni neizrečenih čustev, tudi zamera je ena od čustev… torej… prišel je čas, ko se je s temi čustvi potrebno soočati, ne bežati od njih in jih skrivati globoko… ker vedno en dan zrastejo, če ne drugače, kot fizična bolezen.

Nimamo veliko časa, da zadihamo, nimamo veliko časa, da odpustimo, nimamo veliko časa, da zaživimo, vsak trenutek s pogledom v preteklost je izgubljen, vsaka misel na maščevanje, je izgubljen trenutek… in še nekaj si zapomnite… prihodnost nikoli ne bo prišla, če bomo živeli v preteklosti.

S tem, ko odpuščamo, nimamo več občutka, da smo sami, več ne živimo v svojem svetu… pričenjamo se družiti in to družbo občutiti, čutimo da živimo… postajamo ljudje!

Odpustite najprej sami sebi!