Sedim pod trto, ki preprečuje, da močno sonce pride do mene, čeprav je vroče, ne peče, saj prijeten veter hladi moje uživanje ob belem vinu, ki je preteklo leto prišlo izpod te trte… razmišljam o novi rubriki, nakar na internetu zasledim, da menda prihaja 3. del filma Seks v mestu… nekaj podobnega, kot naslov te kolumne Seks na podeželju. Velika večina nas je gledalo nadaljevanko in oba filma… čeprav tisti, ki tega niso gledali, pravijo, da je samo zgubljanja časa.. ali kot je dejal naš igralec in pesnik Fran Miličinski Ježek pred mnogimi leti dejal… »da Boli če te povozi avto, vendar če te povozi čas, se Bolečine ne da izmeriti«… tako približno bi naj bilo zapravljanje časa pred televizijo, no v bistvu, kadar je preveč televizije, je zapravljanje časa, vsega po malem, pa je vse samo dobrodošlo. Torej če je nekdo na televiziji gledal samo nadaljevanko Seks v mestu, ni bilo nič preveč… na nek način je ta nadaljevanka, velikokrat presekala ali enoličen dan, ali pa naporni urnik… namreč če vzamemo gledanje nadaljevanke, kot neke vrste psihološki odmor, smo naredili odlično za možgane, saj pri napornem urniku, si moramo tudi glavo odpočiti… čeprav je najboljša fizična aktivnost, pa je priporočljivo tudi miselna preusmeritev… ali predvsem svežina… namreč v času, ki ga živimo, kjer je polno depresije, nasilja in teme, v bistvu potrebujemo nek miselni preskok, da pa obstajajo tudi drugačne pozitivne stvari… kot ta veter, ki me sveži ob tem pisanju. Seveda nočem sedaj pisati, kaj je bilo v tej nadaljevanki in celo kopirati teme… vendar bi pa naredil nekaj vzporednic, ker se mi zdi, da ravno to danes potrebujemo… da pridemo iz te tesnobe, potrebujemo svežino, morda samo nek navidezni cilj, iluzijo, da se vsaj malo premaknemo, ker danes smo še manj na realnih tleh, kot smo bili v času gospodarske rasti. Ta navidezni cilj, nas mora samo dvigniti in potem z neko realno zgodbo, nadaljevati pot naprej… namreč v tej nadaljevanki, so prikazali na nek način trendovsko življenje, kako mora biti vse zloženo, da se mi dobro počutimo, ko nas drugi občudujejo… v bistvu se počutimo dobro zaradi drugih ne zaradi sebe… vsa zgodba se dogaja v centru sveta New York/ Manhattan, kjer v bistvu prikazujejo sliko, kako nas drugi zadovoljijo oz. nas pripeljejo do vrhunca in na koncu ostanemo sami, brez občutkov in prazni… zato, ker smo v bistvu živeli za druge… in če sedaj to prenesem na podeželje, tukaj kjer živimo, vidimo, da je zgodba enaka… moderno je da se kupujejo kmetije, ki se preurejajo v podeželske rezidence… ampak ne zaradi sebe, temveč da jih drugim pokažejo… spet zaradi drugih… vse to, da smo opaženi, je namreč dobro, saj je to osnova, da sploh živimo, vendar vse to mora biti samo vetrček v našem življenju, ne pa celo življenje. Lepo je da se pokažemo, družimo, da dobimo potrditev, da obstajamo, vendar moramo to storiti, najprej zaradi sebe, moramo potrditi sebe, da smo… potem bodo druge pohvale, samo nadgradnja.

No in ta veter mene hladi, kot ta rubrika.