… pred 14 dnevi mi prijateljica pravi »Ja želim Bajku… a od Bajke samo B… Budale!« In kot da je v meni pritisnila tipko, sem tudi jaz začel sanjati o Pravljici … ali lahko tudi jaz na osebne področju živim svojo pravljico ali sem le eden od statistov v različnih pravljicah…
Zavedal sem se, da če želiš živeti pravljico, moraš najprej biti sam v Pravljici… ampak ne govorim o tisti neprizemljenosti o sanjanju nemogočega, prekirvanju prave rasnice… temveč o tej resnični pravljici, da se tukaj in zdaj počutiš zadovoljnega in svobodnega. Meni je to uspelo ne dolgo nazaj.
Dejansko se počutim popolnoma svoboden in v vsakem trenutku vem kaj hočem, tudi moja pot je točno takšna, kot mora biti, ker si jo popolnoma sam kreiram. In točno vem, kdaj in kako se je to zgodilo!
V zadnjem letu in pol ste dnevno lahko spremljali preko 1000 mojih misli, ko sem opisoval nastajanje Dinamičnega modela vodenja in s tem tudi mojo življenjsko pot/poslanstvo. In sam sem se tako tudi čistil in razvijal. Ko je prišla knjiga v letošnjem mesecu marcu ven… sem pa bil tudi sam po sebi postavljen. S spletno stranjo DynamicLeadership.Management (… to je stran na kateri berete ta zapis), pa se je tudi moja energija uravnovesila in sem bil pomirjen sam s sabo. Ideja se je razvijala od mojega 24 leta in po 18 letih, je popolnoma dozorela. Sedaj vem, da je vse na svojem mestu. Razvoj te ideje je v meni potekal, kot da bi razvijal in vzgajal svojega otroka in dejansko je DMV moj otrok, v mentalnem smislu.
V vseh mojih zapisih »sam sebe mučim« o minulih ljubeznih in »kričim« po njej, kako me je zapustila… v bistvu, kot sem že zapisal, sem vedno sam tako naredil scenarij, da sem sam odšel oz. se odmaknil… in to sem doumel šele včeraj. Ker se je »moj otrok« šele razvijal in ko sem začutil, da je lahko ideja, ki še ni do konca razvita ogrožena, sem takoj naredil vse, da je bila dokončno zaščitena… enostavno se je morala razviti do konca in sedaj je tukaj. Šla je iz mene in v meni ni nič več, kar bi lahko bilo ogroženo… dokler pa je bila ideja ogrožena, tudi če je bila prisotna ljubezen, je žal imel ta ideja večjo prioriteto v mojem življenju, kot vse ostalo. In neglede na okoliščine, osebe, ki sem jih »prizadel«, včasih sprejemal nenavadne odločitve… tako je bilo v drugih očeh. V resnici, pa sem ves čas bil samo zvest sam sebi.
Zvest sem bil sam sebi do konca, dokler se ni ideja zgodila, točno tako, kot se je morala. Zato pa so mi bile vedno vščeš osebe, ki so bile zveste same sebi in tudi umrle zaradi svoje zvestobe. In stavek… Ko greš, idi vedno do konca... me spremlja skozi vso življenje. Ideja me ni preživela, jaz sem preživel njo, kar pomeni, da je sedaj moja pot, da se implementira v več nivojev zemeljskega življenja, vendar to je sedaj samo še pot in poti ki se bodo ustvarjale bom na tem področju lahko živel le še svojo pravljico, v bistvu nič me več ne “tišči” in živim svojo svobodo, točno tako kot čutim.
Kot sem iz svojih dejan videl, da sem lahko zvest sam sebi in da sem vedno pripeljal stvari do konca, ne glede na videno situacijo v danem trenutku, je morda sedaj čas tudi, za tisto pravo pravljico v osebnem in intimnem življenju, da končno srečan NJO, morda jo poznam ali pa jo še bom, vendar šele sedaj z bistrimi očmi in čistim srcem lahko gledam na okolico. Sedaj tudi moje srce ne bo več gledalo skozi filter Ideje, temveč samo sebe.
Morda je tudi sedaj čas za tisto prvo družino, kajti moja družina so bile moje ideje in moje knjige… morda sedaj iz tega svojega virtualnga sveta, teorije, misli, sanj… občutke, ki jih bom doživljal ne bom več ustvarjal v svoji glavi, temveč tukaj v tem zunanjem svetu, kjer dejansko piha veter, sije sonce…
Da, sam s sabo sem popolnoma zadovoljen, sedaj »potrebujem« nekoga ob sebi, ki bova drug drugega nadgradila, s tistim, kar sam sebi ne moreš dati. Nekoga s katerim bom šel do konca!
V tem mojem zadnjem obdobju 3 mesecev, od izida knjige, je iz mojega življenja odšlo veliko ljudi in stvari… sedaj je v mojem življenju ostalo samo še tisto, kar imam zares rad.
