Moja Babica pri 92. si postavlja različne mejnike, do kdaj bo živela… Pretekli teden so ji končno po 90 letih hišo priklopili na mestno kanalizacijo… no pripeljali vode do hiše, priklopa pa še niso naredili… in nazadnje je dejala, samo da še dočakam to kanalizacijo, potem pa lahko umrem… no sedaj je tukaj… in v petek pravi… ja pa čisto vredu se še počutim… bom pa še s priklopom malo počakala 😉

Dama pri 92. je namreč zelo bistra, popolnoma vsega se spomni in zelo logično razmišlja… z enim stavkom pove več, kot jaz v vseh svojih zapisih. Pa ni imela nobenega posebnega recepta, le zvesta je bila sama sebi in še vedno je… vedno je povedala točno tako, kot je čutila in to na tako ne boleč način, niti za sebe niti za druge… in to sem najbrž podedoval po njej. Seveda, tisti, ki so igrali igro okoli nje, pa so to čutili kot veliko bolečino, tudi če je bila zelo prijazna…

In to je bilo njeno edino zdravilo, samo povedala je kar je čutila in nikogar prizadela, razen če je sam to izzval. Popolnoma je zvesta sama sebi.

In to mi v bistvu pove vse, da edino zdravilo za dolgo in zdravo življenje je iskrenost do samega sebe, ne glede na okolico… a si mislijo, kaj bodo drugi rekli, kaj kdo pričakuje… slediti je potrebno svojemu srcu, svojemu klicu… zato sporočilo za vse… bodite to kar ste.

Namreč neiskrenost, zatajitev svojih želja… povzroča raka na duši in potem na telesu… prej se to kaže v kakšnih drugih oblikah, vendar na koncu vedno sami sebe uničimo!

Po zelo dolgem času sem si doma skuhal kavo… to je znak, da nekaj ni vredu, da se moram umiriti, se usesti sam s sabo in temeljito pogovoriti o nadaljnih korakih v življenju. Že v sredo sem začutil, da grem preko nekih mej… namreč zadnja dva meseca sem bil veliko na poti, veliko se je dogajalo na vseh področjih, nisem pa si vzel niti enega dne »odmora«, kar nadaljeval sem s istim tempom… kar sem neposredno pričel čutiti na vseh področjih, da me energija iz okolice zavira… zato sem počasi pričel odpovedovati aktivnosti, ki so mi meglila jasen pogled… in potem sem v petek razmišljal, ker moram energijo potegniti nazaj v sebe… kako naj to naredim… z masažo, meditacijo, bio-terapijo… in sem se odločil da obiščem svojo Babico, dovolj je bil samo pogovor in ta sproščenost o večni temi … smrti. Nikoli ne vemo, kdaj bomo odšli, zato moramo biti iskreni do konca… tak je bil dedek, njen mož… iskren do konca pri svojih željah in pri 86… se je odpeljal z motorjem… tam, kjer še vedno uživa z motorjem… očitno so mu bili motorji bolj všeč, kot moja babica…

Ko sem se vrnil, sem šel najprej spat, dolgo sem spal… in potem bil ves dan na motorju… danes pa sem se zbudil zelo nemiren… seveda se zavedam, da je to v bistvu odlično stanje, ker sem s tem pogovorom, iz skritih globin ven spravil še neke stare skrite strahove… in da sedaj to poslavljanje od starega čutim, kot nemir, neprijeten nemir…

Namreč nekaj časa nazaj sem se odločil, da ne morem živeti več tako… prav ne morem, naveličal sem se tega jadranja z motorjem, prav postaviti se moram in umiriti, govorim o osebnem življenju. Seveda je zavedanje, da je poslovno življenje postavljeno, prišlo šele pred kratkim in, da sedaj kar jutri ne more že biti postavljeno v celoti… sedaj se mora tudi energija tukaj umiriti, da bom lahko mirno stopil naprej.

Namreč dedek in babica sta bila poročena več kot 60 let… in imel je motorje in babico… a na koncu je vseeno izbral motor… namreč tudi moja (bivša) žena je bila ljubosumna na motorje in sem na koncu izbral motorje.

Ali sem zaljubljen v materialne stvari, ali mi daje motor tisto svobodo, ki mi jo daje posel… očitno DA. Ampak že zelo dolgo časa hrepenim po nekom bližnjem, ki pa sedaj točno vem, da je prostor zanj v mojem življenju, saj sem ga naredil. Kaj pa motor…? Ali bom v nekem trenutku tudi izbral motor in spet odšel, bo me ta nemirni duh odnesel na drugi konec sveta… ali na drugi svet, kot dedka…

… namreč te moje kave ob vikendih, so kot nek »time out«, odmor, da vedno premislim o naslednjih korakih.

In očitno se res energije okoli mene pripravljajo na nek prihod in me silijo v to, da se umirim in tudi spremenim način življenja na osebnem področju…

Ampak… poslušati moram sebe… v bistvu vedno poslušam sebe, je pa res, da sem v različnih razpoloženjih… in tukaj sem namreč tudi delal napake, velikokrat sem sprejemal odločitve, ko sem bil v zaletu ali v popolni temi… in potem so rezultati bili približno enaki… se je vse razletelo ali je vse končalo v temi…

Zato je pomembno, ko začutim, da se moram ustaviti na katerem koli področju, da to tudi naredim, kot sem ta vikend…

Potreboval sem pavzo, da se umirim… in umiril sem tudi vse prihodnje aktivnosti, ki me čakajo…

Namreč, kako izgleda Dinamični model Vodenja v mojem življenju.

Namreč preko SiriusPersonalTransformation sem se naučil čutiti celotno svojo okolico, pomeni da začutim stvari preden pridejo v moje življenje in se znam na njih pripraviti.. zato energija, ki potuje v moje življenju ima tri cikle… vzhajanje, aktivnost in zahajanje in ko pričnem čutiti, da prihaja zadnji cikel, se moram od vsega odmakniti in spočiti telo, intelekt, čustva in dušo… to pomeni, da se pri meni začenja nov življenjski cikel… in ta vikend je čista pavza oz. odmor od vsega… zvečer pa me čakajo priprave na novo obdobje… pomeni, da sem moram popolnoma na novo organizirati… Kako se popolnoma na novo organizirati… no to vam pa bom bolj osebno povedal… samo klikni sem!

Čeprav sedaj, ko grem proti koncu tega zapisa, mislim, da vem kaj v resnici je moje obdobje… Dopust! Očitno potrebujem odmik od vsega, res od vsega, nekje, kjer mi nihče ne pozna… ampak s seboj bom nesel svojo glavo, čustva… od tega pa ne morem pobegniti… res pa je, če zamenjam družbo in okolje, potem ne bo zunanjega vpliva, in se bo notranji nemir izenačil z zunanjim mirom (III. zakon termodinamike)… čeprav že dve leti potujem po eksotičnih krajih in to v glavnem ob morju… so to bili samo cikli zadnje faze razvoja ideje (DMV)… in sedaj ta dva dneva sta bila odločitev zato, da dobim idejo, da moram na dopust… tisti, kjer se bom odpočil in potem pripravil na novo smer…

In sedaj je čas, da se vsedem na motor… danes sem izbral motor, jutri bom morda izbral NJO. Tako je bil moj dedek, zvest samemu sebi do konca, še na koncu je izbral motor, in babica je še danes zvesta sama sebi izbrala je življenje in še danes živi in uživa. A vendar sta imela drug drugega, kljub temu, da sta izbrala sebe.