… danes me je na motorju ujel Dež in sem se po naklučju znašel pod kapom motoristične trgovine. In kljub temu, da sem bil v kontaktu s kar nekaj osebami, me nihče ni vprašal če potrebujem pomoč… in ker sem imel čas, sem razmišljal med stvarmi, ki so meni neverjetno ljube.
V tistem trenutku sem se odločil, da ne bom več Ljudi spraševal, če kaj potrebujejo, ne glede na njihovo bolečino, ki jo bom videl v očeh. Včasih vidim v drugih več, kot vidijo sami in potem grem, tako globoko v njih, da postanem sam sebi naporen, kaj šele njim. In to izključno, ker KAO hočem pomagat.
Seveda nisem nikomur nič dejal, da poterebujem pomoč, ampak tudi meni nihče ne reče, da potrebuje pomoč, ampak vseeno vprašam. In to, da sem se znašel na kraju, ki me je na to opomnil, saj ne potrebuješ pomoči, tukaj ti je popolnoma super… zakaj sploh ljudem pomagaš, zakaj jih to sprašuješ… sem se sam s sabo pogovarjal…

Da, zakaj pomagam?
No najprej da vas pomirim, nisem v nobeni depresiji, čisto fajn sem… tako kot ženske po nakupih, da se malo pomirite 😉

Da, zakaj pomagam?
Hmmm, na nek način išem bližino, ki je nikoli nisem imel, iščem potrditev, da obstajam… ne neiščem, da mi nekdo reče, da me ima rad, temveč le da me iskreno vpraša… Ali ti lahko kako pomagam… mogoče celo, kdaj kot vrhunec doživim, da mi nekdo reče… tako iskreno, da me ima rad…

Ali to pomeni, da potem sam nisem iskren pri nudenju pomoči…????
V bistvu ne… v resnici, še nikoli nisem nikogar spustil k sebi…

In to je očitno moj osnovni problem… želim si bližine in potem jo iščem na ta način, da ponudim pomoč… ampak se potem tudi hitro odmaknem in kakor Ognjeni bojevnik jadram med tistimi, ki potrebujejo pomoč, ker me je strah, da bi jih ob daljši prisotnosti prizadel ali bi si mislili, kaj čudnega o meni, ker želim pomagat… in potem se odmaknem… v bistvu, me je strah bližine, strah me je, da bi bil sam prizadet, da bi se na nekoga navezal… zato nikoli nikogar ne spustim k sebi in sem vedno sam… tako sem vedno v odlični psihofizični kondiciji, ker ko začutim navezanost, se pričnem odmikat… potem se nekaj časa smilim sam sebi, kar berete v mojih blogih in me vzpodbujate… in so krive ONE, ki me samo izkoriščajo… v bistvu pa vse sam že prej zrežiram…

In tako večno iščem NJO… ampak NJE nikoli ne bo, ker je v bistvu ne pustim k sebi.

Seveda je to pisanje zanimivo za večino, ker nas je večina v takšnih situacijah… BI.. ampak NEBI. In tako se vsi skupaj vrtimo okoli bistva, nihče pa ne gre tja… direktno v sebe in reče TO je TO… in potem smo vsi uspešni in pogumni, ker si sploh upamo govoriti o tem, kaj bi in kako nam je hudo… nič nam ni hudo… samo ne da se nam… iščemo različne izgovore, od Otroštva, Karme, Darmen… in ne vem kaj vse za ene P.M…. v bistvu se moramo samo določiti in reči dovolj imam tega namakanja v topli mlaki, ki vedno bolj smrdi.

Ja vse naj gre v P.M…. pa nikoli ne preklinjam… ampak sedaj se prav dobro v tem počutim… pa še v takšnem okolju sem, kjer neverjetno uživam, dopolnujem svojo zabavo in še vsi tukaj se zabavamo…

Ja v resnici mi to manjka v življenju zabave, kot večini…

In to je zadnja stopnja pred tem, da tudi premagam strah pred bližino… kajti bližina ne pomeni bolečino, to je lahko nekaj najlepšega na tem svetu… v bistvu živimo ravno zato, da začutimo nekoga, na vseh nivojih, da začutimo srce nekoga drugega…

… bivša žena mi je celo dejala… že po ločitvi “… vsaj njej odpri srce, če ga meni nisi”… pa takrat nisem slišal in razumel… sedaj mi njene besede postajajo jasne… Nikoli nikomur nisem odprl srce… in seveda sem si ga želel, vendar nikoli nič nisem zares naredil zato…

… zato iščem samo kratkotrajna prijateljstva in vez sploh ne začenjam… vse delam samo na projektih… menjujem države… samo zato, da se na nikogar ne navežem…

… ampak sedaj vidim, da je to še edini smisel življenja, da nekoga res spustim v svoje srce in ne razmišljam o posledicah, ne o bolečini… da grem polno, do konca, kjer možgane odklopim in pustim Srcu, da bije in naj bije do konca.

Čeprav me je neverjetno strah in je občutek enak, kot v filmu Stik, preden jo spustijo v neznano… to je tisti trenutek, ki sem ga sam na Poti zmagovalca iskal in sedaj čutim, da je tako blizu, da ga več nobena sila narave ne more zadržati… niti moja zavest, ki je dosedaj imela vse pod kontrolo… tako močno je, da bo vse kar sem trdno držal v rokah odnesla… in potem bo ostalo samo še moje srce, golo in boso… ampak bo iskreno in čisto…

… a me bo potem kdo imel resnično rad?