… čeprav nama je zelo lepo ko sva skupaj. Takšnih stavkov sem slišal nešteto, tudi do sebe in od sebe. Res se neštetokrat vprašam, zakaj se najdemo in potem ne nadaljujemo… zakaj ne gremo do konca, neglede na vse… spet hodimo okoli vrele kaše, okoli bistva in nikakor ne pridemo… in čakamo na tisti pravi trenutek, na tisto pravo osebo… ampak nikoli ne veš, kdo v resnici je tisti pravi… ali je to nekdo, ki te v začetku premakne ali nekdo, ki ti počasi leze pod kožo in potem ko se nekega jutra prebudiš, ga enostavno pogrešaš, iščeš zjutraj po postelji, čeprav ga nikoli ni bilo… Kdo in Kdaj je pravi… Kdaj je pravi trenutek v življenju za karkoli…

Ne ni vsaki trenutek, niti vsaka oseba prava… saj živimo le enkrat in ne moremo kar vsak trenutek zapraviti za vsakogar, ker potem so trenutki, ko te osebe več ni… mi pa smo še vedno z njo, v svoji glavi in srcu… in še kar smo z njo, življenje pa teče in ne čutimo sebe, le bolečino, ki izvira od nekje daleč… in tako gre naše življenje dalje in smo včasih kot na avtobusni postaji, ljudje v našem življenju so le potniki, ki prihajajo in odhajajo… mi pa ostajamo, sami, zapuščeni… s funkcijo čakanja… na tistega pravega, ki pa je tudi na koncu samo potnik in tako kot se je on ustavil na “naši” postaji, se tudi mi ustavimo na njegovi postaji…

… ali se srečata kdaj dva, brez čakanja, ki sta na neki isti poti in potem se potem samo primeta in gresta dalje? Da, tisti, ki ne razmišljajo in analizirajo preveč, tako kot MI vsi, ki to sedaj beremo… preveč iščemo razlogov, zakaj Da in zakaj Ne… tem več drugi se prepustijo toku življenja, čeprav v resnici oni tok življenja, naredijo sami.

V bistvu v življenju je biti sam s seboj, ker šele potem lahko pride nekdo drug, kajti v osnovi smo sami s sabo, vsi ostali so samo potniki skozi naše življenje, nihče ni zares, za stalno, ker je vsak individum, res nekateri so z nami skozi celotno bivanje na zemlji, ampak to ne pomeni, da smo njihovi ali oni naši… smo le samo svoji.

V zadnjem obdobju sem se velikokrat ukvarjal z bistvom, bistvom vsega. Namreč čeprav pišem zelo osebno o odnosih, intimi… ne pomeni, da ne pišem o poslovnem delu, procesi, vodenju… namreč Dinamični model vodenja, je vodenje po naravnih zakonitostih, torej potrebno se je ukvarjati z bistvom, z naravo s tistimi, ki ustvarjamo procese, torej s samim sabo… in to je tudi bistvo uspeha, več ko delamo na lastnem zadovoljstvu, večji je uspeh okoli nas.

No in ljudje smo na zemlji v osnovi za druženje, nekateri pa se družimo, da nadaljujemo človeško vrsto, torej govorim o druženju moškega in ženske.

Nedavno se mi je prvič v življenju zgodilo, da sem se počutil kot moški, oz. drugače, zato sem se zdrznil… kaj sedaj je to… in ugotovil, da se počutim, tako prvotno, tak kot sem v resnici v sebi… sam po sebi sem vedel, da se počutim moškega. Ali je sedaj to odvisno od osebe, ob kateri sem se tako počutil, ali je to odvisno od mene, ker sem toliko delal sam na sebi…

Najbrž predvsem od mene, Ona je samo signal, pomeni da je ona Ženska in da moram sedaj biti na takšne… Kaj pa če je že Ona tista ta prava… hmmm… no če do sedaj ni, potem ni… ker potem je nabrž tisti prvi inpulz… ali pa je potem lahko odnos, kot voda… ki potrebuje samo čas, da preteče v vse pore.

Skratka, to sedaj ni pomembno, bo pa… morda v naslednji zapisih, če se bom še z njo družil in bo voda našla vse špranje, skozi katere bo hotela prodreti.

Torej nazaj k bistvu… Moški in ženska… Ves čas so mi bile všeč ženske, ki so bile uspešne na svojem področju, urejene… in vse kar gre zraven… v bistvu prav privlačile so me… in komaj sem se zadrževal… do neke mere 😉

Sedaj pa sem to fazo prerastel in razmišljam, kakšen tip ženske sploh gre k moškemu, k pravemu moškemu, kot sem sedaj Jaz. Ooooo moj Bog in to rečem sedaj pri 42, namesto pri 24, ko sem se poročil. No ampak bolje enkrat, kot nikoli…

Na potovanjih sem srečal veliko moških, ki so ob sebi imeli lepotice, najprej sem mislil, da so to samo spremljevalke na potovanjih, potem, pa sem ugotovil, da so to njihove žene, ker so obstajali tudi otroci… in po pogovorih, sem ugotovil, da so oni tisti, ki dejansko poskrbijo za vse, predvsem materialno, one pa vse organizirajo vse in poskrbijo, da se same dobro počutijo, da se v resnici počutijo kot ženske, ker moški ob sebi potrebuje žensko, da je lahko moški in one v resnici nikoli niso hodile v službo, skrbele so, da so bile ženske, da je potem lahko On bil moški v vseh pogledih in blestel na lovišču/poslu… in dejansko je to zelo zahtevna funkcija in eno brez drugega ne gre, hkrati pa se oba počutita izpopolnjeno.

Ko ženska poskrbi, da se moški ob njej počuti moški v njem aktivira tisto prvinskost, osnovni razlog bivanja, počuti se kot Bog in potem lahko vse, kot Ženske, ki letite, ki imate maksimalno podporo in veste da ste ene in edine na prestolu. Zato sedaj popolnoma razumem ženske, ki so vse življenje doma in v tem tudi maksimalno uživajo.

Ker pa je veza med moškim In žensko za vse življenje umetna tvorba, je logično, da se nekateri združijo samo za nadaljevanje vrste… drugi pa za zabavo. In če želimo, da je veza za vso življenje uspešna, potem je potrebno upoštevati cikle razvoje obeh, ker tudi moški potrebuje del življenja, ko ustvarja, ne samo “dela”… enako ženske niso vso življenje samo gospodinje in mame, temveč potrebujejo tudi ustvarjalno zgodbo in moški jo mora znati v tistem trenutku popolnoma odpreti… ženske morajo imeti občutek popolne svobode, občutek, da lahko letijo, potem moški dobi od nje maksimalno podporo, da se lahko ves čas počuti popoln. Popolnost pomeni ravnovesje. Ne pomeni, da smo za nekoga superman v njegovih učeh, temveč, da ko mi počivamo on ustvarja… ampak ves čas s podporo… zato je v moško ženskem odnosu pomembno, da zraven rednih a pravilnih prehranjevalnih obrokov… obstajajo tudi osvajanje in zapeljevanje.

Tukaj je predvsem moška krivda, ker ne posluša potreb ženske, namreč ni vse samo v osnovnem čutenju, temveč veliko je v pogovorih, zato pa imamo usta in ušesa.

Čeprav sem bil prepričan, da bom z novo obliko spletne strani, pričel pisati bolj “resne” teme, bolj poslovno korektne… ampak žal, to je bistvo vsega, vseh uspehov… biti moški in biti ženska… in tako bo tudi naprej…

Tisti, ki pa bi radi tudi iz sebe naredili “uspešne”, vas vabim na Pot zmagovalca za Dame in Gospode.