Zvezdniški svet ni tako bleščeč, kot je videti na prvi pogled, depresija ne prizanaša nikomur. Zvezdnik, je danes že vsak, ki je že malo bolj izpostavljen in se drugi zanimajo zanj. Nove tehnologije, kot so Facebook, Instagram… pa omogočajo, da kar sami iz sebe naredimo zvezdnika, samo dovolj pogosto in na zanimiv način se moramo pojavljati. Vendar zvezdniki, ki res postanejo zvezde, morajo imeti vsebino in to vsebino morajo črpati iz sebe. Te zvezdnike, drugače tudi imenujemo umetnike. Umetnik je tisti, ki črpa vsebino iz svojih notranjih globin; zato so toliko bolj zanimivi za širše množice, ker nosijo v sebi, nekaj kar nimajo drugi, nekaj po čemer hrepenijo drugi, nekaj po čemer jim je nedosegljivo, neuresničljivo….

Umetniki se v celoti predajo vsemu, kar delajo. Njihov briljanten in neustrašen duh se dotakne ter navdahne številne ljudi, njihova dobrota pa ne pozna meja. Zato se ponavadi odmikajo v samoto, daleč od vsega, ker ne znajo reči Ne, ker svoje “oboževalce” spustijo preblizu in večina jih to razume napačno. Razumejo, kot da so njihovi prijatelji, da imajo pri njih vse na voljo, umetniki pa to ponavadi razumejo, da od njih kopujejo storitve… in ponavadi se takšna poznanstva spremenijo v “nočno moro”.

Umetniki nimajo enake predstave o svetu, kot večina ljudi. Seveda, kaj je prava predstava sveta in kaj je resnica, nihče ne more soditi; lahko rečemo, da je samo mnenje večine, kot relativna resnica. Vendar umetniki ravno iztopajo od mnenje večine, zato neprestano bežijo od tako imenovanih družbenih norm…

Vendar umetniki, niso samo slikarji, pesniki, pevci… so tudi znanstveniki, politiki, podjetniki, direktorji…

Umetniki imajo vedno občutek, da so sami, tam, kjer so, da jih nihče ne razume, čeprav jim večina sledi, da so vsi proti njim, tudi če jih vsi podpirajo… lahko bi rekli, da so v nenehnem kaosu… kaos, pa je ženska energija. Zato je toliko bolj naporno za tiste umetnike, ki se znajdejo v moškem telesu.

Umetniki ne morejo živeti v sistemu, ki smo si ga ustvarili, da ustvarjamo nek red, ker s tem se ubije njihova kreativnost, njihov smisel življenja… če jih omejimo, je nekako, kot da jih ubijemo… no potem se ubijejo sami, če ne vidijo izhoda iz zaprtega Sistema.

Po temeljiti samoanalizi, sem tudi sam pristal med temi umetniki, zato se ne znajdem v tem načinu življenja niti v tem sistemu; in se niti ne želim spremeniti, imam svojo pot in kdo mi želi slediti, lahko gre z mano na pivo. Pa to sedaj ne pomeni, da pišem poslovilno pismo, temveč sem se odločil, da raje spremenim sistem oz. ga bom, kar sebi prilagodil.

Že z izdajo knjige Dinamični model vodenja, sem nakazal, da bi morali delovati v skladu z naravo. Podjetja bi morala delovati po principih naravnega Sistema.

Torej lahko bi dejal, da smo vsi ljudje Umetniki. Umetnik pomeni biti v stiku sam s sabo. Ampak umetnikov ne moreš upravaljati, ker delujejo s srcem, zato so nekateri s sistemom, ubili ljudi s srcem, tistim, ki pa niso uspeli ustaviti srca, pa so se ubili sami.

Ampak nekateri smo preživeli in Srce bije vedno bolj glasneje, kar pomeni, da se sistem, ki še vlada, bo počasi ugasnil in živeli bomo samo še s srcem. Morda bo nekaj časa vladal kaos, vendar življenje s srcem bo hitro postalo življenje s harmonijo.

Morda boste nekateri dejali, da je to Romantika, da v podjetniškem svetu ni čustev… ampak dragi moji čutenje je vse kar imamo. Če ne čutiš ne živiš… si samo na vlaku za končno postajo.

Eden od komentarjev ob moji knjigi, je bil, da bi bilo potrebno knjigo prepovedati, ker uvaja nov sistem. Da res ga! Ampak ta sistem se imenuje, življenje s srcem.

Zakaj bi morali biti vsak dan ob 8h v službi, zakaj bi moral imeti vedno telefon pri sebi… zakaj bi moral za pisarno imeti stalen prostor, zakaj moram imeti avto, zakaj moram imeti svojo hišo, zakaj se moram ravnati, kot večina…zakaj, zakaj, zakaj…

Moja pisarna je danes na Joštu, telefona sploh več ne uporabljam, in na mnenje drugih več nič ne dam…

… vse kar je pomembno, kaj si želim je v meni… pomembno je da oživim svoje občutke, da občutim, vse kar imam v sebi… vse ostalo je samo še omejitev.

Seveda boste dejali, da pri meni to ni mogoče… je mogoče, samo pričnite se poslušati.

Odvržite, vse kar ne pusti, da bi vaše srce svobodno bilo in poslušajte kar vam srce govori. Seveda, ne brez glave, razum je tukaj da drži ravnotežje… namreč najbolje se počutimo, ko sta srce in razum usklajene.

Nič ne bom vam več težil… če vas več o tem zanima, kako se osvoboditi in pri tem ne porušiti svoje varnosti, si preberite v knjigi Dinamični model vodenja.

Za začetek pa odvržite “kravato”, sedete na “motor” in pojdite na pivo… Dobrodošli na svobodi!

In potem noben Umetnik več ne bo v depresiji, sam in osamljen!