… sam na sebe se večkrat jezim, ker na tem kao poslovnem blogu, pišem ljubezenske stvari, ampak vedno znova pri svojih strankah ugotovim, da je to eden ključnih problemov pri njihovem poslovnem odločanju, organizaciji, vzrokov za težave… Zato se na koncu iz poslovnih težav, vedno preselimo v njihovo osebno življenje. Kajti če je tudi navzven zelo trden, na koncu se vedno zatakne njegovo srčno življenje in nekega dne se zlomi, vse te mogočne maske padejo in ostane tisti mehak obraz, ki joče za njo…

Te srčne zgodbe predvsem vplivajo na moške, ne toliko na ženske, tudi če je moški prej obkrožen z drugimi ženskami v bistvu zelo dolgo potrebuje da preboli… ženske pa si vzamejo čas in ko so pripravljene gredo dalje…

Govorim o večini, vsaka vrsta ima svoje izjeme… za sebe kar mislim, da nisem izjema, da sem kar tam… kjer traja dolgo.

Je pa zanimivo, oz. kaj ugotavljam, da so te nesrečne ljubezni oz… zakaj nekoga tako dolgo ne moremo spustiti, povezano z nerešenimi težavami iz otroštva. Dlje, ko nekoga ne moremo spustiti, večja je težava… največkrat pa se teh nesrečnih ljubezni napačno lotevamo reševat. Namreč če je nekdo odšel, ga ne moremo tako pozabiti, da smo še vedno v stiku z njim… temveč je prvi korak, da od tistega trenutka za nas več ne obstaja, poskušamo se od vsega čim bolj oddaljiti, zato da ni zunanjega inpulza. Seveda se pa ne bomo mogli oddaljiti od notranjih inpulzov, zato je tukaj pomembno, da se osredotočite na sebe in se pričnete ukvarjati s samim seboj, s tistim, kar vas pri sebi najbolj moti… in globje, ko bomo šli v sebe, bolj se bo ta oseba oddaljevala in nekega dne bo za vas samo še tujec…

… najbolj pomembno je, da se na to osebo ne jezite, ker za karkoli se je že zgodilo, sta vedno potrebna dva… zato se osredotočite samo nase, kaj ste vi naredili, da je šla… vse kar lahko naredite je da svoje občutke, kot neke vrste zahvalno pismo napište … in ga seveda obdržite zase, lahko ga simbolično zažgete, nikakor pa ga tej osebi poslati… če je zgodbe enkrat konec je konec… mogoče čez nekja časa, ko se vse strasti poležejo in se vse skupaj ponovi spontano… da pa sami nekaj načrtujete, pa je to samo še slabša oblika, zato pa je pogoj, da se dovolj globoko poglobite vase in odkrijete vzrok, zakaj se je nekaj sploh končalo.

Tudi sam imam občutek, da s tem ko kopljem po sebi, izginjajo vse čustvene navezave spomini… očitno se vse te negatvine stvari »lepijo« samo na negativne stvari v nas… in ko jih počistimo, tudi vse to izgine, tudi občutek… ostane sicer spomin, na določeno osebo, a nobenega občutka več…

Lahko bi dejal, da so vse te izkušnje z različnimi osebami, res takšne, ko potrebujem neko izkušnjo, da jo predelam  mi pride pomagat neka oseba iz zunanjega sveta in dokler čutim jezo ali karkoli do nje, tako dolgo še ni rešena situacija…

Danes zjutraj, ko sem se zbudil na tem svojem »prokletem« mestu… sem si dejal, da sem že utrujen od tega brskanja po sebi in pisanja, prav nasitil sem se in rad bi se že spočil od tega… pa me očitno neko prekletstvo ne pusti, saj še čutim veliko tega, kar moram dati iz sebe… je pa res, da ko je najhuje, pomeni, da se bližaš koncu… nečesa… ampak tukaj mojega konca še ne bo tako hitro konec…

Vse ljubezenske verze, ki jih pišem, niso zato, ker za nekom jočem ali ga pogrešam… v bistvu nikogar iz preteklosti več ne pogrešam… to so le spomini na določeno obdobje…

In ko zaprem oči, se poskušam spustiti v tisto globino, kjer je bilo najlepše… kako veter zapiham v tisto obdobje v tisti odnos…

Veš draga moja, vem da vsak večer gledava iste zvezde in da med vsemi iščem tiste najsvetlejše, ki so svetlejše od najsvetlejše zvezde. Ob tebi sem se počutil, jaz, popoln… in moje srce je vsak trenutek bilo za tebe… žal več ne morem priklicati teh občutkov, preveč daleč so, da bi jih občutil… mogoče je čas, da tudi sebe malo pustim na miru…

In ker bo danes največ zvezdnih utrinkov… si zaželite nekaj lepega, najlepšega…. in morda bosta oba gledala isti utrinek.