…včasih sem res sam na sebe jezen, da se zavlečem na neko mesto, kjer sem ujetnik samega sebe in se potem moram sam s sabo ukvarjat… no sicer je to moja tehnika dela s klienti, da jih spravim v tak položaj, da sami sebe ujamejo in potem ne morejo več zbežati sami pred seboj… točno tako se sedaj počutim sam in edina rešitev je ta, da premagam sam sebe, samo tako bom lahko zlezel iz te kletke….

Mimogrede sedaj sem še dobil idejo, o temi oz. načinu… namreč pred dobrim 14 dnevi, ko sem bil na Lošinju sem dobil idejo, da bom napisal Opero Apoksiomen, ki govori o celotni poti kako premagati samega sebe, skozi celoten proces sedmih korakov SiriusPersonalTransformation in bo primerjava življenja grškega Bojevnika Apoksiomena in novodobnim bojevnikom Direktorji, ter pot ki jo osebe v programu Pot zmagovalca, tudi naredijo.

No da se vrnem k ujetosti samega sebe, tako daleč sem se spravil, da niti več ne morem zapreti oči, enostavno ne morem več zbežati od tega, pred čemer bi se rad skril… namreč, danes zjutraj sem imel zanimiv on-line pogovor o vzorcih in napak, ki se mi ponavljajo.. in sem ugotovil, da dosedaj nisem sam sebe dovolj cenil, samopodoba je bila slaba, predvsem pa me je bilo sram… ni me bilo strah, temveč sram… ker način dela, ki ga imam, namreč ne prenese, da bi me bilo česa strah, temveč pogosto se mi je dogajalo, da nekaterih stvari enostavno nisem zaključil in nisem vedel zakaj… ker me je bilo sram samega sebe. Zato sem se odločil, da raziščem vzrok tega sramu do konca… čeprav vem od kod prihaja, pa nisem tega znal povezati; šele danes zjutraj mi je to postalo jasno… čeprav sem imel rešitev pred seboj… že zelo dolgo časa…. namreč v moji Fundaciji za celovito reševanje nasilnih dejanj se ukvarjamo tudi z žrtvami spolnega nasilja, nato mi pride pod roke knjiga Simona Mičića, Deček s tatujem na srcu. Nakar mi na ta moj »prekleti« kraj, kjer ne morem zbežati sam od sebe pošlje angleški prevod svoje knjige, če lahko naredim primerjavo… in tako sem se lahko skril samo še pod oddejo, pa še od tukaj me je pregnala čistilka… torej, vse kar lahko naredim je, da globoko zajamem sapo in se potopim sam vase in raziščem to do konca… seveda preko pisanja…

Bil sem v petem razredu osnovne šole, star enajst let, v najhujšem odbobju svojega življenja… stopnja nasilja doma je bila na najvišjem nivoju, uspeh v šoli je bil katastrofalen… celo v zadnjo klop so me dali sedet, ker se menda nisem primerno obnašal… in nisem razumel, kaj pomeni fotosinteza.

Sedaj se celo spomnim, da sem na ta dogodek napisal zgodbo v svoji prvi knjigi Jezero Rumenega cvetja… ki sem jo takrat popolnoma drugače dojel, kot jo razumem sedaj…

Namreč tam, kjer sem odraščal je bil zraven gozd, jezero, travniki… zelo raznoliko in lepo področje… področje, kjer je ded viteza Parzivala imel svoje posestvo… področje, kjer je moj ded imel posestvo…

Ja ja, saj bom… prišel k bistvu…

No in tukaj smo se fantje iz naše ulice igrali kavbojcev in indijancev… jaz sem bil Zagor –  duh s sekiro… in naenkrat se pripelje en gospod in zakriči policija… vsi smo se prestrašili in prileteli ven iz grmovja in gozda… dejal je da se tukaj dogajajo spolne zlorabe mladih fantov in da moramo takoj domov… vsi prestrašeni smo odleteli vsak na svoj konec….

Nakar čez kak mesec srečam istega gospoda, na poti k verouku… namreč vsak dan sem ob jezeru hodil v šolo in enkrat na teden (8 let) k verouku k Minoritom (z župniki nimam nobene slabe izkušnje, glede na vse govorice v medijih) in ta gospod se mi približa in se predstavi, kot policaj… celo neko izkaznico je pokazal… in pravi, da je prišla prijava, da nek mlad fant na tem področju razkazuje svoje spolovilo… postalo me je neizmerno strah, nisem imel kam zbežat na eni strani jezero, na drugi potok in vsaj kilometer nikjer nikogar… in me vpraša, če lahko preveri, ali sem to jaz… popolnoma sem okamenel, ko mi je slekel hlače in me začel otipavat… pravi se ne ujema z opisom, lahko se oblečete in greste dalje… od takrat dalje se več ničesar ne spomnim… ampak ostal je le občutek neskončnega Sramu, ki me še danes drži… Vem samo to, da takrat tega nisem nikomur povedal, ker so takrat še Miličniki, bili zame nekaj svetega, saj kadarkoli je bilo kaj pri nas doma kaj narobe, je vedno prišla Policija v reševanje… in sedaj nisem mogel svojih rešiteljev prijaviti… zato sem raje bil tiho…

Nato sem čez 3 leta to isto osebo pričel srečevati, ko sem pričel trenirati atletiko v klubu, on pa je namreč treniral borilne športe, potem mi je postalo jasno, da ni policaj, temveč le trener, kjer je to počel večim mladim… in končno ga je nekdo prijavil in potem ga ni bilo v Sloveniji 20 let… nakar ga ponovno srečam ravno takrat, ko sem se ločeval…

… takrat sem sredi mesta šel direktno do njega, ga poklical po imenu »Zdenko« iztegnil sem roko in se mu predstavil, Sem Milan Krajnc in pred 20 leti ste me spolno zlorabili… naj sedaj bo to vaše breme, ne več moje… in sem se obrnil in odšel…

Videl sem samo da je prebledel in ostal na mestu… tako sem ugotovil, da je največja kazen za storilce to, da jim daš to vedet na miren način, tako postaneš ti zmagovalec ne oni…

Takrat mi je padlo neizmerno breme, vendar očitno še vedno sem nosil to nekje v podzavesti, kar pa je neposredno vplivalo na moje zaključevanje projektov ali česarkoli… ker me je vedno ta sram ustavil pred uspehom, ker ko bom stopil najvišje, bodo popolnoma vsi vse vedeli o meni… čeprav to že sedaj vedo, ampak nikoli nisem skupaj s tem upal stopiti v prvo vrsto.

In če sedaj pogledam iz svoje stroke, zakaj tega nisem mogel premagati, ker enostavno nisem ozavestil, nisem bil pripravljen na ta dogodek, da pa sem lahko to slišal, sem potreboval avtoriteto, ki mi je to povedala, torej osebo, ki sem jo jaz smatral za avtotireto in danes zjutraj mi je to uspelo, končno sem srečal nekoga, ki ga dovolj spoštujem, da jo lahko priznam kot avtoriteto.

Namreč psihoterapija deluje ravno na tem nivoju, da se vspostavi spoštljiv odnos in terapevt za neko obdobje prevzame vlogo avtoritete, tako lahko z informacijami ki jih podaja, preseže življenjski scenarij, ki se nam je vsadil vpodzavest v zgodnjem otroštvu in nas osvobodi… v kolikor se ne ustvari preboj, pomeni da ni bilo avtoritete… oz. spoštovanja. In potem terapija ne uspe… klient pa se zavrti v nov krog in pade še globje, kot je bil. Zato je vloga terapevta zelo tvegana, predvsem pa lahko nekdo uspešo dela, ki ima tudi lastno izkušnjo.

No tako sem sedaj dal to ven iz sebe, kar sem zelo dolgo vrtel v sebi, in tako sem se tudi sam vrtel v krogu… upam, da sem sedaj presegel samega sebe… in glede na čas, ki je pred mano, se zna zgoditi, da bo še kaj zletelo iz mene… vem, da se moram čim bolj počistiti, ker bo september neverjetno uspešen na vseh področjih….

To pa da sem drugačen, celo sedaj vidim po knjigah, ki jih berem… prej sem vedno bral neke kriminalke oz. akcije, kjer se je vse dogajalo pod neko napetostjo… sedaj pa berem knjigo o ljubezenski zgodbi v Londonu…

Da zagotovo se z vsakim takšnim čiščenjem vedno bolj sprostim in sem vedno bolj odprt do sveta in manj težav naredim sebi… sedaj ko bom vse to prespal, bom tudi jutri drugače zadihal…

… hvala vsem za vašo dosedanjo podporo in spremljanje.