… ko Pravljica zaživi… sedaj pa Bog pomagaj. Jaz sem sedaj dolga leta pisal pravljice. Kako si želim živeti. Namreč ti zapisi so nastali tako, da sem jaz nekomu bil lik iz pravljice, ki ni vedela, kako sedaj z mano… tako sem se jaz znašel v popolnoma enaki vlogi, 5 let kasneje. Prisanjal sem jo, in kaj zdaj?

A moram pričeti sedaj brati svoj zapise, nazaj… kaj sploh sem vse sanjal, kaj vse sem si želel…

Malo sem se odmaknil in sam sebe pogledal v ogledalo… ali sedaj vem kaj delam. Ali sem se sploh zavedal, kaj delam ves čas, ko sem pisal… v bistvu sem pisal, svojo prihodnost. Pa nisem bil prepričan, če to hočem živeti. Ves čas sem iskal neke zgodovinske vzroke, da določene trenutke, pojasnim v današnjem času. Tako se je v nekem trenutku znašel Vitez Parzival v tem mojem svetu… v nekem trenutku, s tem, ko sem raziskoval njegove poti, zgodbe… sem neposredno padel v njegov čas, vitezov in kraljev… prevzel sem njegovo energijo… in skoraj pozabil na sedanjost.

In včeraj sem se ponovno srečal z njim, tako na štiri oči. V bistvu sem se šel poslovit od nekega sveta, ki me je spremljal zadnji dve leti in mi tudi odprl vrata v svet. V bistvu sem imel svet ves čas odprt, On mi je le pokazal smer v katero moram iti.

Svet princev, kraljev in Vitezov, pa je pri meni odprl popolnoma novo dimenzijo. V bistvu sem videl, kaj dejansko ljudje manjka, kako se je izgubila Plemenitost, Morala, Spoštovanje…

In tako, sem sam sebe počel raziskovati s popolnoma druge prespektive. In tako sem preko pisanja pričel postavljati tudi sebe, postajal, sem to kar sem želel., postajal sem to kar pišem.

Ampak so bile vse moje napisane želje, tudi moji dejanski potenciali… to pa še ne vem, to sedaj odkrivam v realnem svetu in tisto, kar v resnici nisem jaz, dobim zelo močno klafuto, tako, da se potem dva dni pobiram.

Da, dejansko počasi zapuščam ta svoj svet Pravljic in čim več napisanega postaviti v realen svet, kajti samo tako bodo pravljice lahko zaživele. Nekatere se bodo prenašale skozi generacije v pisani obliki, nekatere od teh, pa bodo počasi pričele stopati v realni svet.

Vendar vse se lahko nekega dne poruši, celoten realni svet v katerem živimo… pravljice pa ostanejo. Torej kaj je sedaj bolje, da živimo v pravljicah ali v tem realnem svetu?

Da, prisanjal sem jo… in sedaj stoji pred mano in mene skoraj zadene »kap« kaj pa sedaj?

On je res ženska iz sanj, ampak jaz nisem niti približno njen moški iz sanj, ona je točno takšna, kot sem pisal in jaz sem njej točno takšen, kot sem pisal … napisan. V realnosti, pa… očitno le majhen fantek z velikim srcem… ki se vedno znova odmika v oddaljen planet, k svoji vrtnici, ki potrebuje le pogovor in občasno vodo… ves čas pa ima potem za sebe.

Ta njegova sanjska ženska, pa potrebuje nego 24 ur na dan… in tako včeraj z Vitezom Parzivalom presediva vso noč in se pogovarjava o življenju. Zahvalil se mi je, da sem ga rešil iz pozabe in njegovo zakletost prekinil, ter ga osvobodil »večnega življenja«, tako sedaj tudi on lahko gre počivat. Predal mi je »sveti gral«, ki ga je čuval skozi tisočletje… sedaj je v tvoji lasti.

In ko držim Gral v roki, se sprašujem kaj je to… čemu je to namenjeno. Nekako mi je v roke dal izgubljenega »mene«. Imel sem občutek, da v roki držim samega sebe, tisti del, ki sem ga morda izgubil nekje v daljnih življenjih. Morda pa je ravno včerajšnje srečanje bilo tisto, ko sem sam sebe sestavil iz vseh zgodovinski obdobij, iz vsakega preteklega življenja, kjer sem puščal delčke sebe.

Te zgodbe s preteklimi življenji so v bistvu samo miselni vzorci, ki jih kopičimo v svoji glavi in potem v nekem trenutku več ne vemo, kje smo, niti kdo smo… kar zamenjamo vloge… ampak to se zgodi, samo če živimo linearno življenje, da je naše življenje, kot ravna črta… brez čustev… v nekem trenutku, ko pa pride inpuls, ko se zbudi srce, pa vse te slike poruši in sestavi popolnoma novo zgodobo, ko ponovno ne vemo, kdo smo in kje smo… in tako vedno znova in znova urejamo svoje življenje in ga tudi najbrž bomo do neke druge izkušnje, ki se imenuje smrt, do konca poti tega življenja…

… sam si želim biti 100% moški, Kralj… ampak v tem svetu ni tega žal veče mogoče, saj enostavno ni več 100% žensk, ki bi lahko bile Kraljice… v resnici mi je v življenju pomembna samo pot k samemu sebi, vse kar me odvrača od tega, niti več ne opazim oz. grem zelo hitro dalje… velikokrat brez pojasnil, ker se mi zdi, da samo izgubljam trenutke… in tako na tej poti ugotovim, da ko bomo 100%, nas več ne bo tukaj… ampak smo drug za drugega 100%, kot sta oba na istih procentih (23, 48…)… in po vseh preverjanjih skozi pogovore z različnimi generacijami sem ugotovil, da jih NI 100:100, ko pa sem našel 2. primera… sem namreč videl, da je On to vlogo lahko odigral, zaradi denarja… živel pa je ni.

In sedaj, ko se moje Pravljice končujejo in ta Vitez, prehaja v to življenje, pomeni, da bo moral odpreti tudi srce, da fant v njem odraste, da bo lahko živel v tem odraslem svetu. Tako, da me očitno čaka čustveno naporno poletje… ali pa morda po vsem tem potrebujem le daljši dopust, daleč stran od vsega… da le utrujen sem.

Zavedam se, da ko bom odprl Srce, več ne bom analiziral, več ne bom smel analizirat, ker razum, tako zapira srce…

Ampak ta razlika med moškim in fantom… je zelo tanka… veliko žensk mi reče, da sem premočan moški za njih, in potem srečam tiste, ki mi rečejo, da nisem dorasel njim… in tako vidim, da je to vse samo tisti % razvoja do moškega… tako sem se samo sprijaznil s tem, da bova v nekem trenutku drug za druga, nekje, nekdaj oba 100%.

Očitno moram to močno energijo, ki me žene v neko vezo, nekako ustaviti, usmeriti… enostavno je postala preveč naporna.

Enako je s temi liki iz Pravljic, te prispodobe, zavedam, se da sem jih odrešil in sedaj morajo tudi one mene od njih. Ampak, kdo je koga iskal, jaz njih ali one mene. Ja v Pravljici bi one mene, v resnici pa sem jaz njih… torej se moram jaz od njih osvoboditi. In zapreti vse te zgodovinske knjige in mogoče spet vzeti v roke, kak dnevni časopis.

Velikokrat sem potem na koncu slišal stavek… skozi vse življenje sem bila sama in še vedno bom naprej… Ampak potem, ko sem odšel, te osebe nikoli več niso bile same, vedno, tudi če niso vedel, sem naredil tako, da je bilo vse ok.

In ravno, ko sem napisal slednji stavek, sem ozavestil, da sem jaz bil vedno tisti, ki sem bil sam… in da to zapuščenost nosim v sebi… zato vedno srečam osebe, ki imajo isti občutek in jaz s svojo prisotnostjo, to samo še pospešim in smo zato, ker se še vedno osamljenega počutim. In tako drugim vedno pomagam iz Osamljenosti, ja pa ostanem Sam in Osamljen.

Čeprav je včerajšnje sporočilo bilo zelo jasno, šele ko boš odprl Srce, bo prišla ženska, ki bo tvoj Kompas v življenju.

Torej je sedaj na meni, da odprem svoje Srce, vse ostalo je že napisano v Pravljicah, ki bodo zaživele, šele, ko bo Odprto Srce.